Lonely Kamel tudi proti fašizmu

Po dolgem času se spet odpravljamo na Norveško, kjer je v teh dneh prav gotovo hladneje kot pri nas. Poleg ostrejšega podnebja pa nudi skandinavska država tudi zavidljivo glasbeno sceno, na kateri si je v zadnjih letih izborila pomembno vlogo heavy bluz zasedba Lonely Kamel. Fantje iz Osla so marca pripravili novo ploščo z naslovom Death's-Head Hawkmoth.
Zasedbo Lonely Kamel sta pred trinajstimi leti ustanovila pevec in kitarist Thomas Brenna ter basist Stian Helle. Leta 2008 sta se jima pridružila še drugi kitarist Lukas Paulsen in bobnar Espen Nesset, istega leta pa je izšel istoimenski prvenec. Sound benda je izrazito rokerski, pomešan s stoner rokom, dobrimi kitarskimi rifi in kar nekaj bluza. Njihovo glasbo lahko opredelimo kot heavy blues. Skupina je v naslednjih letih podpisala pogodbo s pomembno avstrijsko založbo Napalm Records in izdala še tri albume - Blues For The Dead, Dust Devil ter Shit City.
V zadnjih dveh letih se je marsikaj spremenilo, Paulsena je zamenjal kitarist Jøran Normann, bendu pa se je pridružil še tretji kitarist Vegard Strand Holthe, ki je dal odločilen doprinos k ustvarjanju novih rifov na novem ploščku Death's-Head Hawkmoth. Lonely Kamel so se odločili tudi za zamenjavo založbe in pristopili h kanadski Stickman Records, v vrstah katere so tudi Norvežani Motorpsycho. Nova plošča je izšla konec marca, sestavlja jo le sedem komadov, traja pa kar 44 minut. Bend se je tokrat opredelil za daljše pesmi, tako je že prva Fascist Bastard dolga skoraj osem minut. V njej izražajo Brenna in ostali svoje brezkompromisno mnenje o novem valu fašističnega nasilja. Nekoliko počasnejša je Psychedelic Warfare, medtem ko je izrazito psihedelijo zaznati v krajšem komadu Move On. Med boljše skladbe novega albuma spada odlična More Weed Less Hate, neke vrste stoner varianta legendarnih Motörheadov. Inebriated je rahlo počasnejši stoner rok komad, pred zaključno, enajstminutno (!) The Day I'm Gone, polno zanimivih kitarskih rifov.