»Lepo je, če te ponovno vabijo«

6. avg. 2018 | 16:54

Dark Theme

S pogumom, talentom in radovednostjo je Marko Ozbič ubral umetniško pot, ki ga na vrhunskem nivoju še vedno vodi do novih zadoščenj. Na Glasbeni matici je študiral klavir pri prof. Ravlu Kodriču ter diplomiral na tržaškem konservatoriju Tartini, nato je na dunajski Akademiji za glasbo študiral dirigiranje in kompozicijo ter diplomiral kot zborovodja. Takoj je našel prestižno zaposlitev pri slavnem deškem zboru Wiener Sängerknaben, s katerim je kot zborovodja izpeljal preko šeststo koncertov po vsem svetu, nato je postal zborovodja v dunajski državni Operi, kjer je sodeloval z največjimi solisti in dirigenti in gostoval tudi na salzburškem festivalu. Medtem je ustanovil in vodil komorni ansambel Salieri-Wien, leta 2005 pa je sprejel ponudbo neapeljskega opernega gledališča San Carlo, kjer je štiri leta vodil zbor, občasno pa tudi orkester. Od leta 2009 je njegova pot še bolj pestra. Opisal nam jo je med kratkimi počitnicami na domačem Krasu.

Kaj je tisto, kar umetnika venomer nagovarja k spremembi?
Razlogi so zelo različni: delovni pogoji, ki se spreminjajo in niso več idealni, kajti v vsakem gledališču je pravo počutje odvisno od neke vrste alkimije, ki se lahko ob najmanjši variaciji pokvari. Včasih postane delovna obremenitev prehuda, včasih lahko tudi rahlo nesoglasje privede do neudobja ... Po neapeljskih letih, med katerimi sem imel kar veliko zadoščenj, sem dve leti delal kot svobodni umetnik in dirigiral raznim evropskim orkestrom, med katerimi sta bila tudi Slovenska filharmonija in orkester ljubljanske Opere, nato sem se prijavil na dva natečaja za zborovodjo v Oslu in Helsinkih: oba sem uspešno opravil in sem lahko izbiral med Norveško in Finsko, odločil pa sem se za slednjo, ker mi je gledališče ponudilo možnost, da dirigiram tudi orkestru in ne samo zboru. Poleg tega mi tudi omogočajo, da se občasno oddaljim, če me drugje zamika kak projekt.

Več v današnji, torkovi tiskani izdaji Primorskega dnevnika