Na Primorskem beremo ... (4)

Morda ste se kdaj vprašali, zakaj so nekatere družbe naprednejše in bogatejše od drugih. Če imamo vsi ljudje skupne prednike, zakaj so se razne skupnosti na Zemlji v tisočletjih razvijale neenakomerno?
Ameriški biolog Jared Diamond je več let prebil z domorodci na Papui Novi Gvineji in prav tam so mu postavili to vprašanje, ki je navdihnilo njegovo knjigo Guns, Germs and Steel (Puške, bacili in jeklo) iz leta 1997. V njej je z obnovo zgodovine človeštva zadnjih 13.000 let ovrgel teorijo o rasnih razlikah in posvetil pozornost drugim dejavnikom – zemljepisnim, podnebnim in ekološkim značilnostim, ki so pogojevale razvoj civilizacij na posameznih celinah.
Kako je prišlo do tega, da je skupinica 168 španskih pustolovcev pod vodstvom Francisca Pizarra leta 1532 v perujski Cajamarci zlahka premagala mogočno inkovsko vojsko, ki je skupno štela 80 tisoč mož, povrh vsega pa ugrabila cesarja Atahualpo? Ker so imeli Španci konje in strelno orožje, česar Inki niso nikoli prej videli. Pa tudi predznanje iz preteklih vojn, ki temelji na pisnem izročilu; Pizarro je posnemal conquistadorja Hernana Cortesa, zavojevalca Aztekov. Izhodiščno vprašanje, za katero išče avtor odgovor, pa je sledeče: zakaj so imeli Španci puške, konje in knjige, Inki pa ne? Zakaj niso Inki ali Azteki pripluli v Evropo in zavzeli Španijo?
Diamond nas z multidisciplinarnim pristopom popelje na vse celine, pospremi nas na osupljivo potovanje v prazgodovino in analizira še zlasti prehod iz lovsko-nabiralske v poljedelsko-živinorejsko družbo. Ta je bil temeljnega pomena za razvoj civilizacije – ker je človek, ki je udomačil divje rastline, s poljedelstvom opustil nadvse neudobno in nevarno nomadsko življenje. Začel se je hitreje razmnoževati, s hierarhično ureditvijo družbe pa si je pripravil pogoje za znanstveni in tehnološki napredek.
Avtor razlaga, da so bile okoliščine za dosego tega ključnega mejnika ponekod mnogo ugodnejše, kar ni bilo odvisno od samega človeka, ampak od okolja. Evrazija je zaradi vodoravne lege mnogo primernejša za trgovinske izmenjave (in predvsem za izmenjave novih izumov) v primerjavi z Ameriko in Afriko, celini, na katerih najdemo najrazličnejša podnebja in naravne ovire, od puščav do neprehodnih tropskih pragozdov (da ne govorimo o pusti in vroči Avstraliji). Medtem ko je med Kitajsko, Bližnjim vzhodom in Evropo vse bolj cvetela trgovina, so bili stiki med velikimi civilizacijami Srednje in Južne Amerike minimalni. Poleg tega so imeli eni ljudje več sreče z rastlinami in živalmi, drugi pa manj: Afrika je resda poznana po svoji raznoliki favni, a niti en veliki afriški sesalec ni bil nikoli primeren za udomačitev. Kdor je prvi udomačil govedo in konje, je bil v očitni prednosti; živinoreja pa je prinesla tudi stik z bacili in odpornost do bolezni, ki so potem pobile več kot 90 odstotkov prebivalcev Novega sveta.
Knjiga je leta 1998 prejela Pulitzerjevo nagrado, bila je prevedena v številne jezike, pred desetimi leti tudi v slovenščino. Dvajseto obletnico so pred kratkim praznovali z novo dopolnjeno angleško izdajo.