Na Primorskem beremo ... (5)

Naj vas ne najbolj posrečena naslovnica s kavbojskim pridihom, ozaljšana s šerifovo zvezdo, ne zavede: Sedma funkcija jezika NI vestern roman. Drugi roman francoskega pisca Laurenta Bineta je kriminalka, ki se predrzno spogleduje z Ecovim Imenom rože. Izhodišče zgodbe je, kot se za vsako kriminalko spodobi, smrt. In to ne katerakoli: Binet je povzel dejanske okoliščine smrti Rolanda Barthesa, znanega francoskega literarnega kritika in semiologa, ki ga je leta 1980 na pariških ulicah zbilo dostavno vozilo. Avtor si je zamislil, da se je takrat ponesrečenec ravnokar vračal s kosila s francoskim predsedniškim kandidatom Francoisom Mitterandom. Izkaže se, da je Barthesu bil odtujen zapis o sedmi, performativni, zaklinjajoči, magični funkciji jezika, ki sledi slavnim šestim funkcijam jezika, kot jih je teoretiziral utemeljitelj strukturalne lingvistike Roman Jakobson.
»Tisti, ki bi poznal in obvladal tako funkcijo, bi bil potencialni gospodar sveta. Njegova moč ne bi imela nobenih meja. Na vseh volitvah bi lahko dosegel izvolitev, lahko bi hujskal množice, sprožal revolucije, zapeljal vse ženske, prodal najrazličnejše proizvode, ki si jih lahko zamislimo, gradil imperije, presleparil ves svet, v kakršnih koli okoliščinah dosegel vse, kar bi hotel.« Tako v romanu sedmo funkcijo jezika razloži (seveda fiktivni) Umberto Eco. Za izginuli dokument se zato zanimajo razni interesenti: politiki, tuje tajne službe in celo pripadniki retorične lože Logos klub, v kateri dvoboji ne potekajo z napenjanjem mišic, temveč z izkazovanjem retoričnih in argumentativnih sposobnosti. V lov za Barthesovim morilcem, pa tudi kradljivcem, ki je izmaknil velepomembni dokument, se poženeta še nergavi policist Bayard in nerodni profesor semiologije Simon Herzog, ki policista vodi po neposvečenim (kar neotesani Bayard nedvomno je) nerazumljivem labirintu intelektualne smetane dvajsetega stoletja. Preiskava bo bizaren detektivski dvojček, ki v marsikaterem pogledu spominja na novodobna Sherlocka Holmesa in Watsona – ali bolje na Viljema iz Baskervila in Adsona iz Melka iz slavnega romana Ime rože –, iz Pariza ponesla v Bologno, kjer bosta po srečanju z Umbertom Ecom za las ušla atentatu na železniški postaji, Benetke, Neapelj, Združene države Amerike in še kam. Zgodbo soustvarjajo tako rekoč vsa velika imena takratnih filozofov, literarnih teoretikov, jezikoslovcev in še bi lahko naštevali: Michel Foucault, Jaques Derrida, Philippe Sollers in Julia Kristeva, Gilles Deleuze, Noam Chomsky, Bernard-Henri Lévy, Louis Althusser, Judith Butler … Bralec se bo tako prebijal čez mrežo spletkarij, zamer in prevar, v katero je Binet vtkal omenjene intelektualce.
Sedma funkcija jezika je spisana v metafikcijski maniri, po kateri je Binet posegel že pri romanu HHhH, v katerem je ubesedil zgodbo atentata na nacista Reinharda Heydricha, znanega tudi kot praškega klavca, začinjena pa je tudi z dobro mero humorja, ki branje nedvomno naredi še bolj prijetno. Dvojno branje je mogoče, a bralcu, ki ne pozna filozofsko-literarnega ozadja, na katerem je Binet prikazal zgodbo Barthesove smrti in z njo povezanih posledic, roman najbrž ne bo niti pol toliko zabaven kot sicer.