Na Primorskem beremo ... (6)

John Steinbeck je morda pisatelj, ki je najbolje opisal globoko Ameriko, daleč od New Yorka in velikih mest, tisto, ki je glasovala za Donalda Trumpa in je nam Evropejcem tuja in nerazumljiva. Za svoje knjige je dobil Nobelovo nagrado, bil je kažipot ameriški levici, čeprav se je ob koncu življenja nekoliko »spreobrnil« in postavil pod vprašaj svoje temeljne družbene in politične ideale. Vsi Steinbeckovi romani so vredni branja in razmisleka.
Pred leti mi je čisto slučajno padlo v roke njegovo Potovanje s Charleyem (v slovenščino ga je prevedla Meta Gosar), ki sem ga prebral v nekaj urah, pred dnevi pa znova z velikim užitkom in nekoliko drugačnim pristopom. Charley je pes, ki ga je Steinbeck vzel s sabo na potovanje s predelanim avtodomom Rosinant, po Don Kihotovem konju. Z zemljevidi se pisatelj ni veliko ukvarjal, vedel je le, da se bo iz okolice New Yorka, kjer je živel z ženo, izogibal mestom in avtocestam, ter se srečal s čim več Američankami in Američani. Ne vem, če je Steinbeck ob potovanju načrtoval knjigo, potopis, če ga lahko tako sploh imenujemo, pa je imeniten. Pomaga nam tudi razumeti, zakaj je Trump predsednik ZDA in kako še danes razmišljajo Američani, ki ne živijo v New Yorku ali San Franciscu. New York ni Amerika, kot Pariz ni Francija.
Steinbeck in Charley z Rosinantom doživita prijetna in manj prijetna srečanja ter dogodivščine. Večkrat srečata ljudi, ki hočejo pobegniti z njima, vsi hočejo tako ali drugače zapustiti dom in se podati k odkrivanju drugih, dejansko svobode. Potovanje s Charleyem, čeprav ne zgleda, je globoko politična pripoved. Steinbeck z zaničevanjem opisuje takratna dogajanja na jugu ZDA, ko so se morali temnopolti državljani mesece in mesece boriti za vstop svojih otrok v šolo; tudi konec je zelo političen, ko pisatelj dobesedno vrže iz avtodoma štoparja, ki ne skriva svojega gneva do črncev in tudi do vseh tistih belcev, ki jih podpirajo. Zanimiv je tudi pogovor z mladim temnopoltim fantom, ki verjame v ameriški sen, a se obenem dobro zaveda vpliva rasizma in predsodkov do temnopoltih.
Vrnitev domov pomeni odrešitev, a tudi konec neke življenjske zgodbe, saj je bil 58-letni Steinbeck takrat že precej bolan (umrl je leta 1968). Zanimivo, da je po Ameriki potoval brez zemljevidov in da se na poti ni nikoli izgubil, razen nekaj kilometrov pred domom. »Prevozil sem s to kočijo vso deželo – čez hribe in doline, čez ravnine in puščave. In se sedaj izgubil v domačem mestu,« je zapisal na koncu. Njega in Charleya domov pospremi policist, ki prizna, da se je tudi sam enkrat izgubil v domačem okolju.
Pa še nekaj. Potovanje s Charlijem je poučno tudi za nas novinarje, ko Steinbeck že takrat pravi, da časopisi prinašajo več mnenj kot novic, tako da težko ločimo drugo od drugega. Interneta še ni bilo. Pisatelj je prepričan, da je vsako potovanje poglavje zase in da tudi dve enaki potovanji nista enaki. Steinbeck je z nemajhnim začudenjem ugotovil, da ne obvlada človek potovanja, temveč, da potovanje obvlada človeka. Čas je spremenljiv in ga ne moremo preračunati. Ne na potovanjih in niti drugače.