Helena Janeczek o Gerdi Taro

Bili so militantni antifašisti, pionirji fotoreporterstva, »freelancerji«, a tudi begunci. O Gerdi Taro, Robertu Capi in njunih prijateljih, ki so prikazani v romanu La ragazza con la Leica (Dekle z Leico), za katerega je pisateljica Helena Janeczek letos prejela ugledni nagradi Bagutta in Strega, je v četrtek tekla beseda v svetoivanskem parku v Trstu na srečanju v sklopu festivala Lunatico. Avtorica Helena Janeczek je v pogovoru s članom kolektiva Wu Ming Robertom Buijem (Wu Ming 1) in Andreo Olivierijem »razpredla« življenjsko zgodbo prve fotografinje, ki je leta 1937 izgubila življenje na bojišču španske državljanske vojne. Usoda Gerde Taro, rojene leta 1910 v Stuttgartu kot Gerta Pohorylle, je bila dolgo zakrita, saj fotografinja ni imela nikogar, ki bi po njeni smrti skrbel za fotografsko zapuščino. Tudi zato je za mnoge slike, ki jih je dejansko posnela ona, avtorstvo bilo pripisano Robertu Capi, soustanovitelju slovite agencije Magnum. »Brez Irme Schaber, ki je zaslužna za to, da je pozabi iztrgala Gerdino zgodbo, ne bi bilo mojega romana,« je pojasnila.

Kako je padla odločitev, da roman posvetite Gerdi Taro, fotografinji, ki je vse prevečkrat omenjena le kot dekle Roberta Cape?
Prevzela me je njena figura, bila je namreč ženska, ki je živela izven ustaljenih okvirov. Ni bila samo upornica, v sebi je združevala na videz nezdružljive značajske poteze - igrivost in odločnost, ženskost in pogum. Zdela se mi je domača, a hkrati se z njo ne morem identificirati. Gerda Taro je imela veliko sposobnost prilagajanja na okoliščine ne da bi zanikala to, kar se je zgodilo v preteklosti. Bila je skratka odlična osebnost, skozi katero sem lahko ubesedila obdobje španske državljanske vojne, ki me je zelo intrigiralo, pa tudi zanimivo mrežo njenih poznanstev.
V romanu Gerdo Taro spoznavamo skozi oči treh prijateljev: dosledno ste se izogibali prvoosebni pripovedi.