Novo življenje Cirila Zlobca

Junija 2005, malo pred njegovo osemdesetletnico, sem ga poklical, da bi mu okrogli jubilej počastil z intervjujem, ki ga je za njegov četrtojulijski rojstni dan natisnil nato Primorski dnevnik. Ob izteku pogovora mi je zaupal bojazen, ki je dala članku naslov: »Veš, Miran, rad bi živel dolgo, vendar ne umrl kot starec!«
Zdaj, ko smo ga na Žalah pospremili v prsteno zibel do hčerke in sina, ko žalno sočustvujemo z ženo Veroniko in vso družino, ker se je malo po novem, triindevetdesetem rojstnem dnevu odpravil na »tiho romanje k zadnji pesmi«, vznemirjeno ugotavljam, da mu je usoda do pičice izpolnila tisto jubilejno željo. Umrl je, če že ne po telesu in letih, po duhu in verzu zagotovo mladi Ciril Zlobec: do zadnjega žarni, mladeniško strastni pevec ljubezni, besede, Krasa, naroda, človeka.
Umrl ni le Orfej, ki je leta 1953 intoniral v mušketirskem kvartetu s Kovičem, Menartom in Pavčkom obojski »a« novoromantičnemu intimizmu in z njim sodobni slovenski poeziji, ampak predvsem - tako je Marija Švajncer posrečeno naslovila monografijo o njem ‒ občečloveški »pesnik ljubezni«, te - zlobčevsko rečeno ‒ »najgloblje vseh globin«, tega »čudeža duše in telesa«, »praspoznanja vseh spoznanj«, ki ga je tudi sredi najhujših političnih viharjev Ciril upesnjeval v mavričnem prelestju čarov in muk, ekstaz in brezupov, da ga tuji uredniki niso oklevali uvrstiti v ugledne antologije svetovne ljubezenske lirike, domači literarni zgodovinarji pa med najčistejše, najizrazitejše verzne častilce erosa po Prešernu. Izumil je samosvojo sintagmo: ljubezen dvoedina. Da bi oksimorično, paradoksno zajel vanjo nedoumljivo magičnost čustvenega jemodajanja, bivanje dvojega v enem, žensko-moško harmonijo vesolja.
A poleg glasnika ljubezni je umanjkal tudi mlad etični rudar, ki se je v svojem bohotnem, dobrih trideset lirskih zbirk in skoraj sto nadaljnjih proznih, pesniških, esejističnih ali prevodnih knjig obsežnem avtorskem opusu skušal dokopati do »resbesede«, do »golega človeškega glasu«, zadnjega, skaclovsko skritega zapomena misli, poezije, literature, umetnosti. Pri čemer se je kot »srečni Sizif« nenehno zavedal, da ne bo nikoli privalil svoje skale do vrha, da se mu bo kameno jedro biti, neulovljeno in neulovljivo, vedno znova izmuznilo v dolino za nov in nov izziv.
In odšel je po Kosovelu morda najbolj sveži upesnjevalec Krasa, Primorske, njenih lepot in ljudi, tudi in predvsem krajev in rojakov čez mejo, ki jih je vselej jemal v skrb in obzir. »Kako kaj tam dol z vami v Trstu?« je vsakič nestrpno poizvedoval še preden bi po telefonu književno zakramljala, kot bi se hotel - nekdaj partizanski osvoboditelj mesta - prepričati, ali smo tam dol za mejo Slovenci še zmeraj osvobojeni, še vedno takšni kot maja 1945, ko nam je z vkorakanjem na Veliki trg povrnil prostost in se brž nato odpravil domov študirat, v brk še tako mamljivim političnim in kariernim sirenam.
»Lepo je biti Slovenec, ni pa lahko« je leta 1992 naslovil esejsko pripoved o narodu, ki sem jo z njim ob boku nemalokrat omenjal na polno obiskanih predstavitvah njegovih knjig, vselej naglaševaje tudi Zlobčevo pesniško zavzetost za slovenstvo, korenine in rod, domovino in materinščino, za jezik njegovih ljubljenih Ponikev in oboževanih Prešerna, Cankarja, Gregorčiča, Kosovela. Tem bolj sem zato razumel in tem globlje z njim delil osebno prizadetost, ko so ga v času njegovega državnega sopredsednikovanja ob osamosvajanju Slovenije politični zoprniki nesramno obtožili narodnega izdajstva. Bil je - tako mi je tedaj skrušeno potarnal z drugega, ljubljanskega konca telefonske žice - ranjen v najsvetejšem, v celó lirsko opečateni sinovski predanosti slovenstvu, očetnjavi, domovini. On, poštenjak do zadnjega vlakna, borec za resbesedo ...
Umanjkal pa je literarno prav tako zagnani, neupehano dvomeči iskalec bivanjskega smisla, ontološke skrivnosti, človekovega bistva, umetnik, ki se je z verznim grezilom doslutil do spoznanja, da smo ljudje iz luči in sence, materije in duha, da življenje ni črno-belo, da je v vsako rojstvo položeno seme smrti in seme rojstva v vsako smrt, da smisel ni v cilju, ampak v potovanju, da je »življenje nič, vendar edini, edini nič, ki je vreden /…/ življenja« in da je ob nespoznavnosti metafizične transcendence, ob relativnosti vseh resnic, ob Absolutumu dvoma »ves čudež« našega obstoja »prav v tem, da človek JE«.
Toda ob pesniku in umetniku je, štiriindevetdesetim navkljub, obmolknil tudi mlad, pronicljiv mislec in razumnik, ki se ob vladajočem enoumju profita sredi globalno podivjanega kapitalizma ni pomišljal zagovarjati socialne enakosti in pravic izkoriščanih, ponižanih in razžaljenih majhnikov in manjšin, ki je ob zdajšnjem cenenem univerzalizmu in spletnem babilonstvu gorel za partikularnost naroda, istovetnosti, jezika, ki je ob slovenskem revizionizmu zadnjih let s kraševsko trmo še dalje zagovarjal vselej aktualne, svetle vrednote narodnoosvobodilnega boja in ki si je v času nekritične unijske evforije znal privoščiti tudi trezno evroskepso.
Kar me je z njim vseskozi duhovno bratilo, pa je bilo zlasti njegovo dragoceno literarno in kulturno posredništvo v in iz bližnjega italijanskega sveta: čez dvajset knjižnih poslovenitev italijanskih leposlovcev, od klasikov do sodobnikov, pet v italijanščino prevedenih njegovih zbirk in kopica obojesmernih cvetnikov, zapisov, posredovanj, pa številne sosedove nagrade in prijateljevanje z uglednimi peresi, od Quasimoda in Ungarettija do Moravie, Sciascie, Spagnolettija, Tomizze, Morandinija, Bressana ... Samo velik humanist je zmožen prekapniti v tako žlahten kulturni destilat strupeni pljunek sovraštva, ki ga je pri sedmih letih prejel v obraz od fašističnega črnosrajčnika, ker si je ob sprehodu po tržaški ulici Carducci drznil govoriti z očetom v prepovedanem slovenskem jeziku!
Pesnik nikoli ne umre, je nekoč zatrdil prav eden izmed Zlobčevih italijanskih prevajancev, nobelovec Eugenio Montale. Ko telesno premine, modrujem za njim, ko se mu iztečejo zemeljski dnevi, ostanejo na papirju njegovi verzi, odzvanja v mislih in srcih njegova umetnost, če je kajpak doživeta, resnična, človeštvu povedna skozi čas in pozabo. Tako bo vsakič, ko bo čez uro ali stoletje kdo odlistal njegovo knjigo in prebral njegov stih, priklican v sedanjost, v zdaj in tukaj. Na veke vekov mlad. In tak, mlad pesnik, je in bo Ciril Zlobec. Ki je 24. avgusta 2018 z zadnjim dihom izživel naslov lastnega prevajanca Danteja Alighierija in vstopil v svoje drugo, Novo življenje ...