Na Primorskem beremo ... (9)

Obstaja literatura, ki je preprosto literatura z veliko začetnico in avtorji, ki so pravi velikani svetovne književnosti. Nedvomno mednje spada koroški pisatelj Peter Handke. V nekaterih stališčih je morda neizprosen in protisloven, s svojimi deli pa vseeno pušča neizbrisno sled ter izhodišča za razmišljanje o identiteti, boju za narodnostni obstoj in temeljnih človekovih željah.
Vse to uteleša Immer noch Sturm – Še vedno vihar, ki ga je v slovenščino prevedel Brane Čop. Besedilo, v katerem se dramatika prepleta s pripovedno prozo, svojim pičlim 145 stranem navkljub ni mogoče uvrstiti med preprosto ali hitro čtivo. Handke je tekst sam opisal kot »žaloigro o koroškem uporu in zgodovino moje družine«. Nič čudnega torej, da so ga večkrat uprizorila različna gledališča. Mojstrska uprizoritev je zaživela tudi v koprodukciji SNG Drama Ljubljana in Slovenskega stalnega gledališča. Režijo je podpisal Ivica Buljan.
Tipične značilnosti dramskega teksta se nenehno prepletajo z lirično izpovednostjo, čarobna sanjska dimenzija neprestano podaja roko zgodovinskim dejstvom. Pisatelj skuša kakor v sanjah ponovno sestaviti zgodovino svoje družine po materini strani iz Podjune. Medtem ko sedi na klopci v vresju, se mu »predniki približujejo z vseh strani, z značilnim podjunskim korakom, z izrazitim postavljanjem noge pred nogo«, muka in odrešenje. S pripovednim »Jazom« tekmujejo stari starši, mama, trije mamini bratje in mamina sestra. Ganljivo, a hkrati ponosno pred bralcem zaživi Handkejevo vračanje h koreninam, v čas koroškega partizanskega boja, ki je razdelil materino družino na dve nasprotujoči si strani. Obe sta tesno povezani s slovensko besedo, pa čeprav ena izmed njiju pod plastjo delno ali povsem zavestno privzete nemščine. Dva strica za »firerja« tudi padeta.
Med soočanjem z besedilom izstopa lik Handkejeve matere oz. njunega bolečega in zapletenega medsebojnega odnosa. Mati v eni sami ljubezenski noči zanosi z oficirjem nemškega rajha. To v njem z minevanjem desetletij povzroča grenko občutje zapuščenega, nezaželenega, osovraženega otroka. Morda o tem še najbolje pričajo besede same matere, ki v knjigi opozarja sina: »Nehaj z vpitjem. Seveda ostanemo pri tebi, kaj pa misliš? Kaj ne veš, da bomo ostali pri tebi do konca tvojih dni in mogoče še malo čez? Kaj pa ti, sin? Kaj se nas nisi hotel vedno spet znebiti? Se nas otresti? Pa ostani z nami. Kaj nisi opazil, da drugače sploh ne moreš, ti ubežnik iz sadovnjakov?«
Peter Handke z naslovom knjige nazorno namiguje na neustavljivi vihar polpretekle zgodovine, ki ljudi še vedno razdvaja in je razprt v mnoge smeri. Dramski monologi, dialogi in pripovedovalčevi komentarji dajejo čutiti, da jih ta vihar zavezuje. Da iz lastne notranje preteklosti, iz vrtinca družinskih zgodb in travm, ni mogoče uiti, da so neizogibno vanj vpleteni. Gre za gordijski vozel, katerega lahko samo pisatelj Handkejevega kova prikaže z edinstveno mešanico slogovne dovršenosti, markantne iskrenosti in vrenja spreminjajočih se čustvenih tokov in valov.