Ob mizi s svojevrstno družino

Velika in lepa stara gosposka vila na jugu Francije. V njej se v poletnih mesecih zbere številna družina, ki dospe do Provanse od vsepovsod. Pogovorni jezik za dolgo leseno mizo, ki jo dan za dnem pogrinjajo hišni pomočniki, je čisto posebna zmes med italijanščino in francoščino.
Valeria Bruni Tedeschi je na letošnji beneški mostri predstavila svoj najnovejši film, Les estivants (Dopustniki), s katerim spet ponuja v ogled dogodivščine posebne in hkrati nore družine. Tokrat je pred kamero, poleg mame, 88-tletne Marise Borini, ki je že prava stalnica v vseh režiserkinih filmih, spravila tudi 95-letno teto in enajstletno hčerkico, Oumy Bruni Garrel, ki jo je posvojila pred desetimi leti, s takratnim partnerjem Louisom Garrelom. In prav Valerijine ljubezenske in življenjske prigode so v središču dogajanja dve uri trajajoče, prijetne, a tudi nesmiselne zgodbe, saj se med projekcijo zdi, da smo na večerji pri prijateljih, ki nam spet ponujajo posnetke zadnjih počitnic ...
Simpatična novost zadnjega Valerijinega filma pa je nastop druge Valerie, Golino. Že dolgo let sta veliki prijateljici, tako da je bila vključitev Golinove v sago Bruni-Tedeschijevih skoraj povsem naravna. Režiserkina soimenjakinja sicer pooseblja sestro osrednje protagonistke in nas takoj spomni na bivšo francosko prvo damo in nekdanjo manekenko Carlo.
Film pa je točno to. Nizanje bolj ali manj verodostojnih anekdot in najbrž tudi dobesedni prepis nekaterih dialogov, ki potekajo na domu ali bolje domovih režiserkine družine. Kot je včeraj zapisal karikaturist Stefano Disegni, so filmi Valerie Bruni Tedeschi nadaljevanje njene psihoanalize, ki jo spravi tudi na veliko platno. To je najbrž res in med gledanjem tega filma daje imamo včasih vtis, da smo skriti za vrati in buljimo skozi ključavnico. Valeria Bruni Tedeschi se najbrž tega zaveda in zato v določenem trenutku filma postavi številne stole in gledalce povabi, naj sedejo za družinsko mizo.