Na Primorskem beremo ... (11)

Po najnovejši knjigi novogoriškega pisatelja Mirta Komela sem segel naključno. Avtorja mlajše generacije (letnik 1980), docenta filozofije na ljubljanski Fakulteti za družbene vede, pisca strokovnih študij in člankov pa tudi plodnega literarnega ustvarjalca, ki je pred tremi leti opozoril širšo javnost z romanesknim prvencem Pianistov dotik, doslej nisem poznal. Mojo radovednost je pritegnil naslov knjige, ki dogajanje postavlja v fiktiven kraj na Goriškem. Medsočje boste zaman iskali na zemljevidu, so pa v njem prisotni številni elementi prostora v Soški dolini. Obenem pa je Medsočje prispodoba za širši slovenski in ne samo slovenski prostor ter ljudi.
Medsočje se predstavlja kot detektivski roman in nedvomno se v večjem delu 350 strani dolge pripovedi razpleta po klasičnih žanrskih pravilih. Vzporedno pa te značilnosti tudi presega in posega v sfere grozljivega in nadnaravnega pa tudi v psihološke globine. Racionalno detektivsko raziskovanje se pod težo kolektivnih demonov okolja – na vsakem medsoškem domu hranijo (in jih tudi uporabljajo) vznemirljive staroselske maske – kot tudi individualnih demonov psihe glavnega junaka, umakne in povsem destabilizira bralčeve gotovosti. Kar naenkrat nič ni več tako, kot se zdi. A ni panike. Komel nas nazadnje spet privede na trdna tla in nam ponudi klasičen in povsem logičen razplet detektivske zagonetke, ki bo zadovoljil in pomiril ljubitelje žanra. Razen če ...
Po Medsočju nas vodijo dnevniški zapisi novinarja Erika Tlomma, ki se na priporočilo psihiatra tja umakne na prazen dom ženine družine na obdobje psihično razbremenilnega počitka. Kmalu se v kraju zgodi zločin. Po nevihtni noči se na razklani lipi sredi vaškega trga pojavi razgaljeno truplo domače lepotice, županove hčerke Magdalene. Erik Tlomm se znajde vpet v raziskovanju umora. Pridruži se skrivnostni detektivki Dante D., ki vodi preiskavo. Detektivska nit zgodbe se razpreda med številnimi osumljenci, njihovimi motivi za umor, indici, ki vodijo zdaj v eno zdaj v drugo smer, izključujejo ene in odpirajo druge, nepričakovane možnosti. Pripoved je napeta, razgibana in privlačna. Obenem pa se novinar in detektivka poglabljata tudi v skrivnosti medsoškega okolja – nekakšne »soške doline Šentflorjanske«, ki jo bo (kot nam avtor namigne že na prvih straneh romana, tako da ne razkrivamo nobene skrivnosti) kot Sodomo in Gomoro z zemljevida zbrisal uničujoč potres. V Medsočju se spopadajo modernizatorji in konservativci, pobožni in svobodomiselni, lovska tradicija in igralništvo, erotična hrepenenja mladih in perverzne orgije starejših. V ozadju pa lebdijo skrivnosti gozdov in staroverskih tradicij, ki pripoved mestoma zaznamujejo z gotskim vzdušjem iz del Adgerja Allana Poeja ali, če želimo biti sodobnejši, iz filmov Davida Lyncha.
Na slednjega se je izrecno navezal sam Mirt Komel, ki je v intervjuju Zdenku Matozu (Delo, 28. avgusta 2018) povedal, da mu je bil Twin Peaks »zgled, kako je mogoče s postmodernističnimi umetniškimi tehnikami detektivski žanr obdelati, razširiti in razviti onkraj žanrskih meja v nekaj hibridnega, kar bi, takšna je bila pač stava, bralca prav toliko dezorientiralo glede detektivskega dogajanja kakor tudi orientiralo glede dejanskega dogajanja okoli njega samega, v kapitalistično shizofreni družbi, v kateri živimo«.
Ta avtorjev citat nam ponuja še dodaten ključ za branje tega po moji oceni res dobrega novega slovenskega romana.