Ko je Mussolini padel v depresijo

Milan, 16. novembra 1919. Po ulicah mestnega predela, v katerem prebivajo zlasti prostitutke in mali kriminalci, se premika mrtvaški sprevod. Glasen, živahen. Krsta je odprta, v njem lutka. Voz se ustavi pod oknom stanovanja, za pisalno mizo sedi moški. Na mizi ima pištolo. Tajnici v predsobi, ki je tudi ena od njegovih ljubic, samozavestno vzklikne: naj kar pridejo gor, enega ali dva gotovo pokončam ... Ta osamljeni moški je Benito Mussolini. Na zadnjih volitvah je z novoustanovljeno stranko Fasci di combattimento prejel nekaj več kot 4000 glasov. Udeleženci bizarnega mrtvaškega sprevoda pod njegovim oknom so njegovi bivši somišljeniki iz socialistične stranke. Prišli so, da bi zasmehovali svojega bivšega liderja. Lutka v krsti ima Mussolinijeve poteze. Naslednjega dne se na straneh socialističnega dnevnika Avanti pojavi celo njegov nekrolog ... Benito pade v depresijo, resno razmišlja, da bi se odpovedal aktivni politiki in se raje posvetil violini ali pisanju. Kot vemo se je naposled odločil drugače. Zgodovina bi bila lahko ubrala drugačno pot ...

Tudi o tem pripoveduje najnovejši roman Antonia Scuratija M il figlio del secolo, ki ga je včeraj pred polnim gledališčem Verdi predstavil občinstvu festivala Pordenonelegge. Ob njem je na odru sedel novinar in zgodovinar Paolo Mieli.