Na Primorskem beremo ... (14)

Baski imajo zelo bogato literaturo ter zelo uveljavljene pisatelje in pesnike. Posebej pri srcu mi leži Bernardo Atxaga, odličen pisec otroških pravljic in avtor romanov, ki ti pomagajo razumeti, kdo so Baski, kaj so vsega pretrpeli pod Francom in zakaj je pravzaprav nastala Eta, za nekatere domoljubna, za druge teroristična organizacija. Ob bok Atxagi se postavlja Fernando Aramburu s svojim romanom Patria, ki je res čudovita knjiga in jo toplo priporočam. Bral sem jo kar nekaj časa, kar je za moj način branja precej nenavadno; v počasnost te sili vsebina, ki se v začetku prikazuje preveč zapletena, ko se vanjo vživiš, pa dejansko ne moreš odnehati.
Patria ni zgodba o Eti (Euskadi Ta Askatasuna - Baskovska domovina in svoboda), je zgodba dveh prijateljskih baskovskih družin, ki jim Eta spremeni in zagreni življenje. Glavni protagonistki sta prijateljici Bittori in Miren, ženski z močnim značajem, ki ju ločijo tragična dogajanja: prva izgubi moža, ki v zasedi pade pod streli Ete, druga pa sina, pripadnika Ete, ki je neposredno vpleten v ta umor in je zaradi tega obsojen na dolgo zaporno kazen. Patria nima časovnega sosledja, ker se je Aramburu odločil, da bo dal prednost občutkom članov obeh družin, ki vsak po svoje in zelo različno doživljajo ista dogajanja. Roman se konča leta 2011, ko se Eta javno odpove oboroženemu boju s špansko oblastjo in ko se na neki javni prireditvi pojavi uveljavljeni pisatelj (morda sam Aramburu), ki razloži, da je v svojem romanu skušal prikazati trpljenje, ki so ga nekateri povzročili drugim, in kako tanka ter nevidna je včasih meja med fizično in psihološko bolečino.
Aramburu še zdaleč ni ravnodušen do Ete, njena nasilna politika mu je popolnoma tuja, kar ne skriva, je pa ne apriori obsoja. V tem sta si z Atxago še kar podobna, oba Baska, zelo navezana na domače kraje in na dolga leta zatirani jezik euskari, oba pa sta se odločila za življenje v tujini. Bittori in Miren bi težko živela izven Baskije, kjer se še vedno poznajo velike razlike med mesti in podeželjem in kjer so sosedski odnosi med družinami (v dobrem in slabem) zelo pomembni; poenostavljeno rečeno ni važno kaj narediš, tudi če je slabo, važno je kako bodo tvoje dejanje ocenili in (ob)sodili sosedi oziroma vaščani.
Nobelov nagrajenec za literaturo Mario Vargas Llosa je Aramburov roman razglasil za »dokončni roman«, ker že dolgo ni prebral, pravi, take prepričljive, ganljive in briljantne zgodbe, ki ga je prevzela in očarala. Patria ni samo čista književnost, temveč precej več: knjiga, ki ti ostane v srcu in v glavi. Upam, da bo Patria kmalu izšla tudi v slovenskem prevodu.