Zvesto in ponosno na robu

Gorgio Canali je nedvomno med pomembnejšimi italijanskimi glasbeniki in producenti. V več kot tridesetletni karieri je Canali igral v številnih skupinah, kot so CCCP, CSI in PGR, sodeloval pa je tudi pri snemanju mnogih plošč italijanskih in mednarodnih glasbenikov. Proti koncu devetdesetih je Canali ustanovil nov bend Rossofuoco, s katerim je izdal sedem plošč. Najnovejša, Undici canzoni di merda con la pioggia dentro, je izšla na začetku oktobra. Canali pa velja tudi za vplivnega glasbenega producenta italijanske alternativne rok scene. Številne skupine so Canaliju zaupale svoje plošče, pomislimo na primer na prvenec benda Verdena, Canzoni da spiaggia deturpata zasedbe Le luci della centrale elettrica in še Litfiba, Marlene Kuntz, Wolfango, Zen Circus, Noir desir ...
V več kot petnajstih letih je Canali izdal sedem ploščkov, z najnovejšim - Undici canzoni di merda con la pioggia dentro - se končno vrača k avtorski glasbi, potem ko je pred dvema letoma posnel sicer posrečeno zbirko priredb Perle ai porci (zadnji avtorski album Rojo pa je izšel daljnega leta 2011). Italijanski rokerski kantavtor je tokrat svoje pesmi zaupal neodvisni glasbeni založbi La Tempesta Dischi. Na ploščku lahko prisluhnemo enajstim komadom in okrog štiridesetim minutam prijetne glasbe. Canali je v svojih besedilih ponovno dokaj kritičen do italijanske družbe, politike in sistema nasploh. Rdeča nit novega albuma pa je dež, ki ga, kot pravi avtor, »stalno spremlja skozi življenje« ...
Canali je tudi tokratno ploščo posnel s svojim bendom Rossofuoco, ki ga sestavljata še basist Marco Greco in bobnar Luca Martelli. Med boljše skladbe ploščka spadatajo melanholični baladi Messaggi a nessuno in Estate, odlična Piove, finalmente piove, energična Emilia Parallela, ki spominja na glasbo benda Litfiba, in skoraj pank komad Mille, non più di mille.