»Spomini so zavest o sebi, danes in zdaj«

3. nov. 2018 | 18:24

»Spomini so zavest o sebi, danes in zdaj«

Dark Theme

V Tržaškem knjižnem središču bodo v torek, 6. novembra, ob 18. uri predstavili najnovejši roman Marka Sosiča, ki je z naslovom Kruh, prah izšel pri novomeški založbi Goga.

Protagonist romana opravi potovanje v Bosno in Hercegovino, da bi se soočil s krivdo. Njegova rodbina v času vojne ni pomagala sorodnikom, a bi jim lahko. To so osnovni oprimki veliko širših vprašanj, ki jih mojstrsko, mestoma lirično, a brez patetike, razgrinja Sosič. Tržaški pisatelj je v pogovoru za Slovensko tiskovno agencijo spregovoril o drži zahodnega sveta do drugih držav, o moči in nemoči empatije in predvsem o nujnosti spomina. »Spomini niso del preteklosti, so zavest o sebi, danes in zdaj,« meni sogovornik.

Pravite, da brez spomina ni sedanjosti in ne more biti prihodnosti. Spomin razumete kot temelj vsega, četudi gre lahko tudi za zelo individualno pomnjenje. Kaj se zgodi, ko spomini niso poenoteni, kaj se zgodi, ko pride do trka spominov - kaj se zgodi s sedanjostjo in prihodnostjo? Vi omenjate tudi borbo za spomin.
V ljudeh so spomini vedno različni, in verjetno bo še naprej prihajalo do trkov med njimi, zaradi česar se stvari pogosto ne premaknejo naprej.
Večje vprašanje je, kaj spomin prinaša s sabo, katero resnico, in prav zaradi slednje se spomin ohranja ali odhaja v pozabo, ker z ene strani osmišlja človekovo bit in njegovo življenje, njegove izbire, pa četudi so bile le te vir krvavih obračunov in hudih dejanj zla, z druge strani pa izgineva, ker je spomin vir spoznanja lastnih zmot in bolečin. Toda tudi zmote in bolečine so del človeka, ki jih večkrat ne more izbrisati, zato jih zanika in o njih ne govori, češ, pozabimo, pojdimo naprej, prihodnost je v mladih, njih ne zanima naš spomin. Toda individualni spomin je pogosto kolektivni in brez slednjega si je težko zamišljati človeka, ki bo gradil svojo prihodnost. Ničesar se ne da graditi na niču. Spomini niso del preteklosti, so zavest o sebi, danes in zdaj.
V knjigi Kruh, prah pripovedovalec opravi pot, da bi se soočil z nekaterimi spomini, ljudmi, krivicami, strahotami. Mislite, da je takšno očiščenje sploh mogoče? Smemo po vašem mnenju takšna očiščenja, takšne poti razumeti tudi kot zelo egocentrično dejanje? JAZ se bom bolje počutil, JAZ sem naredil nekaj plemenitega namesto sorodnikov, ki v času vojne niso pomagali ...
Protagonist romana se sprašuje ravno o tem. Nobenega očiščenja ni. Je le zavest o tem, kaj se je zgodilo, ko sam ni udejanjil pomoči do svojih bližnjih. Ne, ne more biti nikakršnega očiščenja, je le spoznanje resnice, s katero je treba sobivati.