»Če nimaš vrhunskih igralcev, se ne loti Thomasa Bernharda«

Dušan Mlakar zelo ceni Thomasa Bernharda. To je čutiti v vsaki besedi, ki jo režiser najnovejše produkcije Slovenskega stalnega gledališča izreče na račun avstrijskega dramatika in romanopisca. Z njim ga je na začetku 80. let prejšnjega stoletja seznanil avstrijski dramatik Peter Turrini. Mlakar je od takrat režiral pet Bernhardovih tekstov; jutri bo v goriškem Kulturnem domu premiera šestega - Videz vara, ki bo pod Mlakarjevo taktirko doživel slovensko praizvedbo. Zgodbo o ostarelih bratih Karlu in Robertu ter njunem ritualnem obiskovanju bosta uprizorila Ivo Ban in Vladimir Jurc.

»Če nimaš vrhunskih osebnosti na odru, se ne loti Thomasa Bernharda,« svetuje Mlakar. »Jaz sem imel izredno srečo, da sem v vseh šestih režijah imel vrhunske sodelavce. Tudi tokrat. Takoj, ko sem Videz vara ponudil tržaškemu teatru, sem prosil, če lahko dobim Iva Bana in Vladimirja Jurca. In ko so mi to odobrili, sem šel v bitko za premiero.«

Je igralca s tolikšno kilometrino težje ali lažje režirati?

Lažje, ker sam ogromno ve o življenju, je dal skozi ogromno človeških usod, bitk, trenj, zaljubljenosti ... Igralec z dolgo kilometrino ima ogromno vednost o življenju, treba jo je samo vedno na novo izbrskati iz njegove duše. Na nek način je tudi stvar zaupanja, prepira, branjenja stališč, ampak vse to služi končnemu rezultatu, da bo rezultat čim boljši, čim bolj, v navednicah, pravilen. Ker vsak režiser išče s protagonisti svoj pravilen rezultat.

Kaj vas fascinira pri Thomasu Bernhardu?

Njegov izjemen humor. Kljub temu, da piše o grdem, o gnusu, o gnevu med ljudmi, je to mojstrsko zavito s humorjem, sarkazmom, neko čudno zlobo in humorno kritičnostjo. Izjemen mojster je v tem načinu pisanja.

Kaj pa vas kot režiserja pri njem najbolj mika?

Razrešiti odnose med protagonisti. Najti tisti trenutek, ko odnos poči. Ko se odnos vzpostavi. Ko vse postane normalno, takšno, kot mora biti, da pride Bernhardovo sporočilo v parter.

Protagonista predstave sta predstavnika časa, ki izginja. V čem vidite vzporednice s sedanjostjo?Bernhard piše za vse čase. Pri Bernhardu ni preteklosti, ni zastarelosti, njegovi teksti so večni, ker neumnosti, zloba in gnus obstajajo v vsakem času. Je pa znal Bernhard to zaviti v nek oseben humor in osebno gledanje na življenje nasploh, posebno svoj sovražen odnos do avstrijskih državljanov, politike in klera ... Šel je tako daleč, da je v oporoki prepovedal izvajati njegove tekste v Avstriji. Čeprav brez Avstrije ni mogel živeti. Izselil se je, šel na Portugalsko, v Španijo, bil je dovolj premožen, da si je to lahko privoščil, pa vendar se je vedno vračal v Avstrijo. Ni mogel brez te sovražnosti in zaljubljenosti v to prekleto Avstrijo. (...)

Ko sem režiral drugo Bernhardovo igro, mi je Peter Turrini omogočil stik z njim. Vprašal sem ga, ali bi lahko igro ponašil, prestavil iz Avstrije v Slovenijo. Rekel sem mu: naši politiki so prav tako butasti kot vaši, mi delamo iste napake ... pa je rekel ne, to je Avstrija in mora biti Avstrija in avstrijski folk. In smo tako naredili. Tak je bil Bernhard - zelo kratek, jasen, precizen, nobenih olepšav ali kurtoaznosti. Tudi silno humoren, ampak ves čas je imel risalni žebljiček, na katerega te je dal, da te je zabolelo.

Tudi z igralci ni imel lahkih odnosov ...Na začetku svoje kariere je pravzaprav igralce zelo sovražil in ni maral sodelovati z njimi. To je bil čas, ko je bil dunajski Burgtheater zelo zaprašen v smislu režij in načina igre, kar pa se je s prihodom Clausa Peymanna iz Bochuma spremenilo. S seboj je pripeljal veliko igralcev in avtorjev, med njimi tudi Bernharda. Peymann je uprizoril skoraj ves Bernhardov repertoar, tudi zadnjo igro, na koncu katere se je avtor celo pojavil na odru in priklonil publiki. To je bila igra Heldenplatz (Trg junakov), na katerem je imel Hitler govor, ko je anektiral Avstrijo. Ta predstava je bila šok za Avstrijce, pred Burgtheatrom so bile množice ljudi, ki so vpili kontra predstavi, in množice, ki so vpile za predstavo. Prominentni igralci in politiki so odvračali ljudi, naj ne grejo gledat te svinjarije. Prisoten sem bil na premieri in sem to doživel, tudi izjemen aplavz ob koncu predstave, ko so eni ljudje vpili buuu, drugi pa bravo. To je bilo dve leti pred Bernhardovo smrtjo.