Na Primorskem beremo ... (2)

Federica Angeli: A mano disarmata - Baldini+Castoldi, 2018

A

ponedeljek, 6. avgusta 2018 | 17:38

Predstavljajte si, da ne morete več stopiti na domači balkon. Da vam ni dovoljeno, da bi hodili po ulici, se odpravili v kino, zapeljali do bližnje plaže ali izbrali, pri kateri mizi boste sedeli v restavraciji. Da svojih otrok ne morete pospremiti na sladoled in niti v bolnišnico, ko potrebujejo zdravniško pomoč. Da je vsak vaš premik, vsak korak izven doma podvržen policijskemu spremstvu. Kot bi bili v zaporu.
Novinarka rimskega dnevnika La Repubblica Federica Angeli v tem zaporu živi že celih pet let. Od tistega 17. julija 2013, ko se je italijansko notranje ministrstvo odločilo, da ji dodeli policijsko varstvo. Zaradi člankov o rimski mafiji in zlasti tisti v bližnji Ostii, kjer tudi sama živi. In zato, ker je 24 ur prej, kot mnogi njeni sosedje, na cesti pod domačim blokom videla obračun med štirimi mafijci. Z eno razliko: njeni sosedje so na ukaz Carmineja Spade, naj izginejo v stanovanja, spustili rolete in se zavili v molk, ona pa je šla na ulico, zbrala informacije za svoj članek in se nato odpravila do karabinjerske postaje. Takrat je zadnjič prosto stopala po pločnikih domače Ostie.
Federica Angeli, letnik 1975, je svojo zgodbo opisala v knjigi A mano disarmata (Z neoboroženo roko). Njeno pisanje je doživeto, prepričljiva mešanica sodne kronike in čustvenosti. Njeno pisanje je neposredno, brez dlak na jeziku, ko spregovori o intimnih zadevah, o politikih in policistih dvomljive moralne drže, o tistih, ki jo zasmehujejo – mafije v Rimu pač ni. Brez olepšav in ovinkarjenj opisuje teh pet let pod policijskim varstvom: občutke krivde, ker je v ta »zapor« pahnila tudi svoje najdražje, občutek nemoči, ko ji mafija izpodjeda zemljo pod nogami in ustvarja okrog nje praznino, ko ustrahuje njene otroke, sorodnike ali sežge restavracijo, v katero občasno zahaja, občutek osamelosti ob natolcevanjih in ustrahovanjih ... Predvsem pa iz njenega pisanja izžareva neverjetna ljubezen: do moža Massima in njunih treh otrok, do novinarskega poklica, do rojstne Ostie. Ravno zaradi teh strasti se je odločila, da ne bo odšla drugam. In da ne bo molčala.
Federica Angeli pravi, da sta strah in pogum dve plati iste medalje: sami se moramo odločiti, kako jo bomo vzeli v roke. Ona je izbrala pogum. Časopisna in sodna kronika zadnjih mesecev je potrdila utemeljenost njenih člankov in obtožb: tudi v Rimu in Ostii delujejo klani, ki z mafijskimi metodami ustrahujejo prebivalstvo, zlasti male trgovce, upravitelje kopališč in gostinskih obratov. Danes, ko so številni člani klana Spada za zapahi, si nihče ne upa trditi, da mafije v Ostii ni. Danes, ko se Ostia počasi prebuja iz otopelosti, ki je po eni strani posledica desetletnih ustrahovanj, po drugi pa brezbrižnosti, je tudi Federica Angeli manj osamljena. Njena lepo berljiva knjiga pa je lahko zgled pokončnosti vsem državljanom – v prvi vrsti novinarjem.

Copyright 2018 © DZP doo - PRAE srl – Vse pravice pridržane

VSE ANKETE

Podpirate predlog o ponovni uvedbi obveznega vojaškega roka v Italiji?

ostale novice

Magija Svetlobne gverile

Svetlobni umetniki »zasedli« Izolo

13. septembra 2018 | 17:45

Japonska alternativna družina

Režiser Kore'eda Hirokazu je za film prejel zlato palmoV naši rubriki Gremo v kino!Priložen trailer

14. septembra 2018 | 15:03

Spomini s podstrešja nabrežinske ribiške družine

V Ljubljani bodo odprli razstavo Morje - naše življenje

13. septembra 2018 | 12:04

Čuk kandidat za predsednika

Volilni občni zbor Društva slovenskih pisateljev

12. septembra 2018 | 05:17

Na Primorskem beremo ... (10)

Paolo Carelli - Il Brasile d’Europa

11. septembra 2018 | 17:26

Začel se je 21. FSF

S podelitvijo Badjurove nagrade Tugu Štiglicu

11. septembra 2018 | 16:13

»Na Padričah je bilo zelo stresno«

Vileniški nagrajenec Ilija Trojanow o bivanju v nekdanjem begunskem taborišču

10. septembra 2018 | 19:46