Poslanstvo Novega Matajurja

»Matajur je bil prva kontinuirana kulturna dejavnost Slovencev videmske pokrajine, saj so kulturno društvo Ivan Trinko ustanovili leta 1955 ob prvi obletnici smrti mons. Ivana Trinka. Do tako imenovane beneške pomladi z nastajanjem kulturnih društev in organizacij po vsem teritoriju, kjer je slovenska manjšina naseljena, od Kanalske do Nadiških dolin, je prišlo šele v desetletju, ki gre od konca šestdesetih let do potresa leta 1976 in še kasneje,« je povedala odgovorna urednica Jole Namor.

A

petek, 16. aprila 2010 | 00:33

1. številka po preimenovanju v Novi Matajur

Poslanstvo časopisa je bilo v začetku petdesetih let, in je še vedno tudi danes, delovanje v korist slovenske manjšinske skupnosti v videmski pokrajini. To pomeni predvsem prizadevati si za uveljavitev njenih jezikovnih pravic, istočasno pa skrbeti za njeno kulturno, socialno in gospodarsko rast.
»Novi Matajur, katerega glavna vloga je seveda ponujanje informacij naši skupnosti, povezuje pripadnike manjšine ter utrjuje čut pripadnosti. Obenem pa daje vidljivost skupnosti, ki se je zaradi vpliva italijanskega okolja pa tudi obrobnosti krajev, v katerih je naseljena, z leti številčno močno zmanjšala, in ki v italijanskih medijih, a tudi v osrednjeslovenskih, skoraj nikoli ni omenjena. V sodobni družbi pa velja načelo, da ideje, dogodki in osebnosti obstajajo, če jim mediji dajejo značaj javnosti. Zato je slovenska manjšina v Furlaniji v bistvu zelo zgodaj, še posebno če upoštevamo težke razmere, v katerih je živela, poskrbela za svoj časopis. Na njegovih straneh lahko posreduje javnosti svojo zgodovino in kulturo, svoje potrebe in zahteve ter svoje poglede,« je poudarila Namorjeva.
Novi Matajur je pomemben dejavnik v kulturni in jezikovni rasti slovenske skupnosti v videmski pokrajini, saj je odigral nemajhno vlogo v procesu ozaveščanja in pri utrjevanju oziroma razvijanju jezikovne kompetence v slovenščini. »Pri Slovencih na Videmskem je skušal vzbuditi ponos na svoj jezik, ki se je sicer ohranil zaradi ljubezni ljudi do svoje materinščine. Zelo počasi se je začela krepiti samozavest naše skupnosti, ki je s časom vendarle postala ponosna na svoj jezik.«
Časopis je seveda vedno imel privilegiran odnos do narečij in narečne raznolikosti, tako da objavlja članke v knjižni slovenščini, lokalnih dialektih in italijanščini. »Pri nas nismo imeli slovenskih šol. Čeprav govorijo vsi naši ljudje slovensko, jih je manj tistih, ki znajo brati v materinem jeziku. Mnogi radi berejo v dialektu, ker čutijo, da je samo to popolnoma njihovo,« je napisano v prvem uvodniku Novega Matajurja leta 1974. In še: »Tudi med Beneškimi Slovenci so bili taki, ki so bili vzgojeni in izučeni v italijanskem jeziku in kulturi, a so odkrili v zadnjem času sami sebe, odkrili svoj pravi izvor, vzljubili naš jezik, našo kulturo in nas podpirajo z vsemi močmi, v našem pravičnem boju, a ne znajo brati slovensko«.
Jezikovni položaj se je v tem obdobju delno spremenil, saj je znanje slovenščine, tudi knjižne, bolj razširjeno kot nekoč. Vrednotenje posameznih narečnih oblik in skrb za njihovo utrditev v Nadiških in Terskih dolinah ter v Reziji danes pojmujemo tudi kot prispevek k ohranjanju večplastnosti slovenščine in posebne izrazne moči krajevnih govorov na robu slovenskega jezikovnega prostora.
»Časopis je tudi sredstvo združevanja Slovencev videmske pokrajine, saj je bil Novi Matajur vedno neke vrste oporna točka zanje in eno od središč oblikovanja njihove politične platforme. Dvojezičnost, za katero se je že zelo zgodaj odločil, mu je dajala možnost, da je vseskozi vzdrževal in širil dialog s Furlani in Italijani. Tako je postopoma močno prispeval k temu, da je ozračje do Slovencev v Furlaniji postalo prijaznejše. Velikega pomena sta tudi povezovanje s sosednjimi kraji v Posočju in integracija celotnega prostora ob meji,« je o vlogi časopisa še povedala njegova odgovorna urednica.

Copyright 2018 © DZP doo - PRAE srl – Vse pravice pridržane