Albanski Skupaj zmoremo

O tem in drugem je prejšnji teden v konferenčni dvorani Hotela Sonja pri Domju predaval tržaškim trenerjem selektor Albanije Gianni De Biasi, doma iz bližnjega Conegliana (Veneto). Slednji je Albanijo popeljal na letošnje evropsko prvenstvo v Francijo. Prvič v zgodovini.
Leta 2011 je sprejel ponudbo za stolček albanskega selektorja. »Prvič sem odklonil, češ kaj bom sploh delal v Albaniji. Nato me je prijatelj prepričal, naj se vsaj predstavim na razgovoru s predsednikom albanske nogometne zveze. In tako smo z Benetk odleteli v Tirano. Predsednik me je prepričal oziroma sem ga bržkone prepričal s svojim program,« se dogodkov izpred petih let spominja 60-letni De Biasi, ki je v pogovoru s predsednik albanske zveze kot poglavitno točko izpostavil ... »Delovanje v popolni avtonomiji in svobodi.« »Če ne bi sprejeli tega, bi se jim zahvalil in jih pozdravil,« je poudaril De Biasi, ki je od leta 1974 do leta 1990 igral pri različnih italijanskih klubih: Treviso, Inter, Reggiana, Pescara, Brescia, Palermo, Vicenza, Bassano.
Svojo albansko izkušnjo je De Biasi začel s poskusnim treningom za najboljše nogometaše albanske prve lige (Kategoria Superiore ali Superliga Shqipëria). »Albansko prvenstvo je precej šibko, čeprav je nekaj mladih in obetavnih talentov. Edina albanska ekipa, ki bi se lahko v B-ligi borila za obstanek, je zmagovalec zadnjih šestih prvenstev KF Skënderbeu Korçë (v letošnji sezoni ga vodi nekdanji trener Triestine Andrea Agostinelli).«
De Biasi moral nato sestaviti ekipi opazovalcev, ki bi spremljali razne albanske nogometaše v raznoraznih evropskih prvenstvih, od Azerbajdžana do Švedske in Portugalske. »Ko sem prvič obiskal urade albanske nogometne zveze, sem zaprosil za datoteke vseh albanskih igralcev, ki igrajo v tujini. Odgovorili so, da jih nimajo. Brez besed,« se je radovednim tržaškim trenerjem (med njimi je bil tudi njegov prijatelj Milan Micussi) spominjal De Biasi.
Ko se je trener iz Conegliana prvič predstavil albanskim reprezentantom, jim je pripravil neke vrste predavanje. »Z računalnikom sem sestavil točke, ki so se mi zdele najbolj pomembne. Skušal sem jih motivirati že od prvega dne. Poudaril sem pomen složnosti, geslo je bilo Skupaj zmoremo (kot ZSŠDI op. av.), in navezanosti na domovino. Napisal sem jim tudi pismo, češ da bodo nekega dne ponosni na reprezentanco domovine svojih dedov in očetov ... S tem sem zadel v polno. Albanci so veliki domoljubi. Ponosni so na svoje korenine. Kosovski Albanci še toliko bolj,« je dejal De Biasi, ki se albanskega jezika ni naučil. »Prehudo. Z večino nogometašev iz Albanije se pogovarjam v italijanščini. Odlično obvladajo italijanski jezik. Kosovski Albanci pa v glavnem govorijo angleško. Ob meni imam stalno prevajalca.«
Celoten članek lahko preberete v današnji (četrtkovi) tiskani izdaji našega dnevnika.