S tremi treningi nekoč na vrhu, zdaj pa smo rekreativci

O krizi ženske odbojke pri nas. Tudi o tem je spregovoril predsednik ŠD Sloga Marco Kralj, ki je funkcijo prevzel pred dvema letoma, čeprav je pri klubu že dolgih 35 let. Začel je v vlogi igralca, že kot 18-letnik pa se je pridružil odborniškim vrstam, več let pa je tudi deloval kot trener.

Ali občutite, da je Sloga zaradi večjih uspehov na moškem področju izgubila na vidljivosti?
Meni so sicer uspehi na moškem področju v ponos. Sloga Tabor je nenazadnje vedno moje društvo. Verjamem, da jim bo letos uspelo doseči obstanek v ligi.
Na drugi strani je članska ekipa Zaleta na dnu lestvice.
Po lanski sezoni bi lahko razpolagali s kar tremi ekipami v deželnih ligah: ekipa v C-ligi je obstanek dosegla v zadnjem krogu, v D-ligi so se do zadnjega borili za obstanek v ligi, lahko pa bi tudi napredovali iz 1. divizije. A smo se naposled znašli z eno C-ligo. Vprašanje pa je bolj široko. Zakaj v italijanskem odbojkarskem gibanju nazadujemo oziroma ne prednjačimo več kot pred kakšnim desetletjem?
To mislite na vseh ravneh?
Tako je. Povsod. Na članski in mladinski ravni. Nekoč so se za pokrajinski naslov borili Bor, Kontovel in Sloga, zdaj pa ne več. Lani je bil najodmevnejši rezultat drugo mesto na pokrajinski ravni v prvenstvu U18. In to je dosegla ekipa Zaleta, ki je združevala vse naše najboljše igralke. Dva sta možna razloga: ali nimamo dovolj kakovostnih igralk ali pa ne delamo dovolj dobro. Če si bil v tistih časih s tremi treningi na vrhu, danes si s tremi treningi rekreativec.
Problem je v količini treningov, saj ne moremo trditi, da nimamo tehnično dovolj dobro podkovanih trenerjev. Trenerji se morajo pač prilagajati igralkam, ki jih imajo na razpolago, in njihovi miselnosti, ki je danes drugačna, kot je bila pred časom. Pri italijanskih društvih pa imajo desetkrat širši izbor, v ekipo pa naposled izberejo le tiste, ki so zares motivirane. Mi pa nasprotno izbramo tiste, ki so talentirane, ampak ne vsaka talentirana igralka je tudi motivirana.
Skratka, težko bomo prebili zid in se usmerili v bolj kakovostno in bolj intenzivno delo. Igralke niso pripravljene, da bi šle v to. Obenem bi potrebovali tudi širšo bazo otrok, ki pa so dandanes motorično manj sposobni kot nekoč.
Od leta 2011 sodelujete v projektu Zalet. Kaj pomeni to za klub, ki je veliko let delovalo samostojno in je bilo pri tem tudi zelo uspešno?
Pri klubu delamo vedno za dobrobit naših igralk in če sodelovanje v projektu dobro vpliva tudi na klub, smo skoraj vedno podpirali sodelovanje. Tačas so vsa slovenska društva, ki sodelujejo v Zaletu, razumela, da se jim sodelovanje splača, ker drugače bi bilo delovanja še manj, oziroma ga morda sploh ne bi bilo. To ni nobena prisilna prisotnost. Toliko, da v bistvu projekt uradno ne obstaja. Ni društvo, kot je na primer Jadran, niti projekt, ki bi zaživel s podpisom listine sodelovanja. Zalet je samo zamisel. Deluje na bazi sprotnih dogovorov, ki se prilagajajo glede na okoliščine. Nismo si zastavili še dolgoročnega cilja, ki bi bil morda smiseln, vendar lahko tudi preran. Nima smisla načrtovati na primer napredovanja v B2-ligo, če imamo težave sestaviti dobro ekipo v C-ligi. Letošnja članska ekipa je res pomlajena, a ne moreš trditi, da so 18-letnice mlade igralke. Kvečjemu so to igralke z manj izkušnjami.
Načrtovali ste skupne treninge in priprave selekcije U16. Ali ste to že uresničili?
Mislim, da so se srečale enkrat. Morda bi bilo bolj učinkovito, če bi se zbirale vsaj enkrat mesečno, ob nedeljah ali pa bi kdo od vpletenih ekip odstopil trening. Upam, da bo tako vsaj naslednje leto. Ko bi skupina že večkrat trenirala skupaj, bi se igralke že ujele. Po poletih turnirjih in pripravah pa bi bile morda že pripravljene, da nastopijo tudi na članski ravni. Lahko v C-ligi, in bo, kar bo, ali pa v nižji ligi. Dobro bi bilo, ko bi dekleta rasla skupaj. Na tem se dela, a res ne vem, s kakšno hitrostjo bo ta projekt napredoval. Morda smo predolgo čakali le na prvi trening ...