Končno enakopravnost!

Po štirih letih je ženska spet rešila čast italijanski atletski odpravi. V Pekingu pred štirimi leti je edino kolajno na svetovnem prvenstvu osvojila maratonka Valeria Strainero, letos v Londonu pa je ničti izkupiček rešila 26-letna hitrohodka Antonella Palmisano. Bronasta na 20-kilometrski preizkušnji bo danes častna gostija 9. izvedbe Memoriala Crasso (start 9.30 na Velikem trgu v Trstu). S simpatično in razpoložljivo tekmovalko smo se pogovorili pred prihodom v Trst.
Najprej čestitke ob življenjskem uspehu. Kako se spominjate tekme na svetovnem prvenstvu in osvojene bronaste kolajne skoraj mesec dni po nastopu?
Seveda te ob osvojeni kolajni prevzame veliko zadoščenje, navdušenja in veselja je bilo še nekaj dni po uspehu veliko. Kot po vsaki tekmi, pa moraš znati obrniti stran. Zdaj že treniram in razmišljam o novih ciljih. Skratka, praznovanja niso trajala dolgo.
V Londonu ste kot na vsaki tekmi nosila cvet, ki je postal vaš razpoznavni znak. Ima cvet tudi kak globij pomen?
Cvet mi je bil od vedno všeč. Nosim ga od leta 2010, ko sem tekmovala na svetovnem pokalu v kraju Chihuahua in zmagala v mladinski konkurenci. Oblika in barve se na vsaki tekmi spreminjajo; to odloča mama, ki ga vedno pripravi pred odhodom. Del sveta je sicer vedno obarvan z barvami italijanske trobojnice, del pa nosi barve zastave države, v kateri tekmujem.
Športno kariero ste sicer začela s treniranjem odbojke. Zakaj ste potem izbrala atletiko, naprej tek, nato hitro hojo?
Pri 14 letih sem nastopila na šolskem krosu in zmagala. Takrat me je opazil moj bivši trener in me povabil k atletiki. Ker obeh športov nisem uspela trenirati, sem morala izbrati. Sprva sem trenirala in tekmovala v teku, ko sem se nato preizkusila tudi v hitri hoji, sem bila hitro zelo uspešna. Na svojem prvem državnem prvenstvu sem na primer že zmagala.
Začela ste pri 14 letih. Ali je bilo prepozno?
Pozno je bilo zato, ker sem izgubila najlepša leta atletike, ko spoznavaš discipline in imaš dovolj časa za zabavo. Pri 14 letih sem tekmovala že med kadetinjami, skratka, bila sem na pragu članske konkurence, kjer gre za res.
Na svetovnem prvenstvu so ženske prvič tekmovale tudi na 50 km. Kako ocenjujete odločitev svetovne atletske zveze?
Mislim, da je vključitev nove razdalje pozitivna za celotno gibanje hitre hoje. Dekleta, ki so bolj vzdržljiva, se bodo zdaj lahko preizkusila v daljši razdalji. Končno enakopravnost!
Se boste na 50 km preizkusili tudi vi?
Ne. Izstopam po hitrosti, zato bi bilo 50 km zame preveč.