Opčine, Zgonik ... Tokio

15-letni fant se bori, da bi čez dve leti nastopil na paraolimpijskih igrah v Tokiu. Pot do Japonske je še dolga, saj se mora šele kvalificirati.
Matteo se je z namiznim tenisom prvič srečal v osnovni šoli Carlo Lona na Opčinah. »Star sem bil osem let. Namizni tenis sem igral s svojimi sošolci. Nato nas je obiskal namiznoteniški trener Krasa in nas povabil v klub. Bil sem zelo navdušen in sem se hitro preizkusil. Že v naslednji sezoni sem nastopil na prvih dvobojih,« se prvih udarcev z loparjem spominja Parenzan, doma z Opčin.
Kdaj pa je prišlo do stika z državno reprezentanco?
Že dve leti kasneje, to se pravi, ko sem bil star deset let, sem prišel v stik z mladinskim selektorjem paraolimpijske državne reprezentance. Zahvaliti se moram starejšemu soigralcu Ettoreju Malorgiu, ki igra prav tako pri Krasu. Tudi on je bil dolgoletni član italijanske paraolimpijske izbrane vrste in leta 2000 je nastopil na paraolimpijskih igrah v avstralskem Sydneyu.
Kaj ste pričakovali, ko ste prvič nastopili v paraolimpijskih kategorijah?
Dobro se spominjam, da sem prve tekme imel v Vicenzi. Bil sem prepričan, da bom igral proti namiznoteniškim igralcem na vozičku. Prvič sem igral v kategoriji 10, ki sicer ni ustrezala mojim težavam. Ko sem nastopil na mladinskem paraolimpijskem evropskem prvenstvu v hrvaškem Varaždinu pa me je mednarodna zveza uvrstila v kategorijo 6, v kateri igram še danes.
Celoten intervju si lahko preberete v današnji (petkovi) tiskani izdaji našega dnevnika.