Ta teden pred 10 leti (23)

V slogu ameriškega #throwbackthursday oziroma četrtkovega »obujanja spominov iz preteklosti« v novem letu na spletni strani vsak četrtek objavljamo kako vsebino, ki smo jo v istem tednu leta 2008 - pred točno desetimi leti - objavili v tiskani izdaji Primorskega dnevnika.
Danes nadaljujemo obujanje spominov s poročilom o zgodovinskem uspehu Baracka Obame na ameriških primarnih volitvah. Članek je bil objavljen v četrtek, 5. junija 2008.

NEW YORK - Demokratski senator iz Illinoisa Barack Obama se je včeraj po srednjeevropskem času zapisal v zgodovino kot prvi temnopolti predsedniški kandidat ene od dveh velikih strank. Njegova nasprotnica Hillary Clinton pa mu tega za zdaj še ne priznava. Demokrati so imeli namreč v torek zadnje strankarske volitve, ki so potekale v Južni Dakoti in Montani. Clintonova je po napovedih ameriških televizij in ameriške tiskovne agencije AP na podlagi vzporednih anket zmagala v Južni Dakoti, Obama pa v Montani. Vendar je Obama že pred zaprtjem volišč presegel število 2118 delegatskih glasov, ki so bili potrebni za osvojitev predsedniške nominacije. Podprli so ga namreč tudi t.i. super delegati, strankarski veljaki, ki se lahko odločajo po svoje, ne glede na izide volitev, in ki so želeli biti na strani zmagovalca.
Izidi volitev v Južni Dakoti in Montani, na podlagi katerih si bosta Obama in Clintonova razdelila 31 delegatskih glasov, tako niso bili več pomembni.
Zgodovinski trenutek za temnopolte in druge Američane, ki so 40 let po umoru Martina Luthra Kinga mlajšega dočakali prvega temnopoltega predsedniškega kandidata, je skazila Clintonova s svojim govorom. Kot je dejala, »danes še ne bo sprejela nikakršne odločitve«, prav tako pa je prikrito zagrozila, da bo potrebno nanjo še naprej računati, saj ima na svoji strani 18 milijonov demokratskih volivcev. Njene besede so bile tudi posledica razočaranja, saj ji je za las ušla priložnost, da bi se sama vpisala v zgodovino ZDA kot prva ženska predsedniška kandidatka na listi velike stranke.
Govor je imela v dvorani Baruch Collegea v New Yorku, ki se nahaja pod zemljo, kjer ni bilo televizijskih zaslonov, niti povezav za mobilne telefone, njeni privrženci pa tako niso mogli vedeti, da televizije že govorijo o Obami kot zmagovalcu. Clintonova jih prav tako ni skušala pomiriti, ko so vzklikali: »Denver, Denver!«, kjer bo konec avgusta nacionalna konvencija demokratske stranke, na kateri bodo potrdili zmagovalca. Senatorka je sicer med govorom povedala le, da se bo odločila tako, da bo najbolje za stranko in državo. Obama je, nasprotno, v Minneapolisu namenil več stavkov hvale Clintonovi in dejal, da je zaradi nje postal boljši kandidat, vendar se ni pustil motiti in je razglasil svojo zmago. Clintonovi je obljubil, da bo imela besedo pri oblikovanju zdravstvene politike.
Nedokončan razplet demokratske tekme pa medtem razveseljuje republikance, ki upajo, da bodo privrženci Clintonove ostali razočarani do volitev 4. novembra, ko bodo nekateri od njih morda volili za republikanskega kandidata Johna McCaina ali pa ostali doma.
Ne glede na Clintonovo in njene načrte, ki po besedah virov iz njene kampanje, vsebujejo podpredsedniško kandidaturo, se Obama in McCain nista pustila motiti. McCain se je najprej v New Orleansu z delno kopiranim sloganom od Obame (Vodja, v katerega lahko verjamemo) poskušal predstaviti kot neodvisni kandidat iz leta 2000, ko je izgubil proti Georgeu Bushu. V govoru je poudarjal, da tudi sam zagovarja spremembe, izpostavljal je napake Busheve administracije, Obamo prikazoval kot neizkušenega mladeniča, sebe pa kot izkušenega borca za sodelovanje v Washingtonu.
Obamin nastop je sicer ponovno zasenčil nastopa svojih nasprotnikov, saj ga je v Minneapolisu, kjer bo v začetku septembra republikanska nacionalna konvencija, navdušeno pozdravilo več kot 20.000 ljudi, ki so mahali z napisi »Sprememba, v katero lahko verjamemo«. »Nocoj označujemo konec zgodovinske poti z začetkom nove.
Nocoj lahko stojim pred vami in rečem, da bom demokratski kandidat za predsednika ZDA,« je dejal Obama.
Demokratska tekma je po petih mesecih in v 54 državah ter na ozemljih ZDA končana, kar se tiče edinega kriterija, ki odloča o zmagovalcu, to je številu osvojenih delegatskih glasov. Clintonova je v svojem govoru sicer znova omenjala, da je osvojila več glasov volivcev, kar je dvomljivo, pa tudi nepomembno. Če bi veljal ta kriterij, bi bil potem zadnjih sedem in pol let predsednik ZDA Al Gore, ne pa George Bush.
Ker ni priznala poraza, si je Clintonova ohranila nekaj manevrskega prostora za morebitno pridobitev podpredsedniške nominacije. Vendar bo o tem odločal zmagovalec Obama, za kar ima čas do konvencije, do takrat pa se lahko marsikaj spremeni. Dejstvo, da je to svojo željo po ovinkih spravila v javnost na dan, ko je bilo jasno, da bo Obama zbral dovolj delegatov, je člane njegovega volilnega štaba precej ohladilo do te pobude. Strah jih je, da bo preveč svojeglava in bo skušala biti »sopredsednica«, podobno kot Dick Cheney pri Bushu, čeprav podpredsednik ZDA po ustavi nima nobenih izvršnih pooblastil.
V naslednjih dneh bodo potekala intenzivna pogajanja med obema volilnima štaboma, najverjetneje pa bo prišlo tudi do osebnega srečanja med Obamo in Clintonovo. (sta)