Zgonik in Sežana sta oddaljena nekaj več kot deset kilometrov. Dober maratonec bi razdaljo pretekel v manj kot urici. Maratonsko dolga pa je bila pot, ki jo je potrebovalo pismo sežanskega župana Davorina Terčona, da je prispelo v roke njegovemu zgoniškemu kolegu Mirku Sardoču: celih 26 (šestindvajset!) dni. Terčon je 1. marca letos pisal Sardoču in ga uradno povabil na Mali kraški maraton, »katerega startni strel bo v nedeljo, 25. marca 2012, ob 11. uri,« kot je zapisal. Ko je Sardoč prejel pismo v roke, pa je - na žalost - tisti strel že odjeknil, saj je dopis prispel na zgoniško občino dan pozneje, 26. marca. Ime in naslov naslovnika sta bil pravilno napisana, vključno s poštno številko. Iz žiga je razvidno, da je dopis prispel na Opčine 14.03.2012 ob 18.29. Neznana roka pa je v naslovu zbrisala ime Zgonik in Italija ter ročno pripisala Opicina TS. Pomeni, da je pismo potovalo 14 dni iz Sežane na Opčine in nadaljnjih 12 dni z Opčin v Zgonik. Z znanstvenofantastično hitrostjo 400 metrov na dan! To ni bilo prvič, da je občina prejela dopis iz Slovenije z zamudo. Zato je župan Sardoč v imenu zgoniške občinske uprave pisal deželnemu glavnemu direktorju italijanske pošte Francescu Gentileju in mu sporočil, »da so nam uradni dopisi, ki so jih poslale javne ustanove sosednje Slovenije, prispeli z veliko zamudo, tako da uprava Občine Zgonik zaradi zamud pri prejemanju pošte ni mogla pristopiti k pobudam oziroma udeležiti se srečanj ter je tako utrpela precejšnje oškodovanje ugleda.« »Zaradi navedenega vas vljudno prosim, da preverite in ukrepate zato, da navedene neprijetnosti ne bodo več vplivale na redno in moderno ustanovno sporočanje med upravami, ki so v sosednjih državah in obenem v Evropski uniji, tako da bodo (naše) italijanske pošte pridobile na ugledu po učinkovitosti.«
Opažam zanimivo zmanjšanje količine novic o senatorki v prid povečanju količine novic o Mirku Sardoču... očitno gre za novega paradnega konja partita democratica...
Marko Kokoravec
sreda, 6. junija 2012 | 10:29
jaz ne razumem, zakaj se še vedno politiki slovenske narodnosti pečajo s to zloglasno protislovensko stranko, katera jim ne bo mogla več kmalu jamčiti svojega navornega potenciala, temveč so oni sami postali gorivo za njen nadaljni obstoj, kot neke vrste slovenski "rodoljubi", ki so še aprila 45 prisegali furerju na Ljubljanskem stadionu...
gotard
torek, 5. junija 2012 | 20:12
Cisto normalno za makaronarje.