Bi jedli ščurke in kobilice?

Bi jedli ščurke in kobilice? Ob tem vprašanju bi se marsikdo namrdnil oz. celo zgrozil, vendar stvar utegne postati aktualna spričo naraščanja svetovnega prebivalstva, ki danes šteje sedem milijard ljudi, leta 2050 pa naj bi jih štelo kar devet milijard, zato se upravičeno postavlja vprašanje, kako in s čim se bodo vsi ti ljudje prehranjevali. Na to vprašanje skušajo nuditi odgovor trije mladi raziskovalci Visoke šole za napredne študije Sissa (v okviru t.i. Master in Complex Actions), ki so v sodelovanju s podjetjem za socialno inovacijo The Hub Trieste pripravili projekt, pravzaprav poslovno zamisel, na podlagi katere bi razvili novo kulinarično ponudbo, ki bi slonela na prehrani z žuželkami in nevretenčarji.
Zamisel so predstavili v petek, 15. junija, v prostorih kavarne Rossetti, kjer so ponudili svojevrsten »aperitiv«, katerega glavne sestavine so bile seveda žuželke, znanost in podjetniška logika. Zamisel o prehranjevanju z žuželkami namreč ni tako nora, kot zgleda, saj jih v 80 odstotkov držav na svetu jedo več kot tisoč različnih vrst, je dejala Francesca Mancini, mlada raziskovalka, ki skupaj s kolegoma Eliso Ius in Davidom Baccarinom sestavlja skupino, ki si je projekt zamislila. Pa tudi v civilizirani Evropi si nekoč niso preveč belili glave glede prehranjevanja z žuželkami: slednje so jedli že stari Rimljani, je dejal izvedenec Maurizio Paoletti z Univerze v Padovi, še danes pa starejši možakarji na furlanskem podeželju vedo povedati, kako so v otroštvu jedli metulje in dele kobilic, tako da ni treba iti npr. med pripadnike južnoameriškega indijanskega plemena Janomamijev, za katere gosenice, mravlje, termiti, deževniki in druga »golazen« še danes predstavljajo pomemben vir prehrane. Spričo naraščanja prebivalstva bo prehranjevanje z žuželkami in nevretenčarji aktualno, tudi ker predstavljajo kar 90 odstotkov vrst živih bitij na svetu, poleg tega so tudi zelo hranljive (npr. od deset do petnajst čričkov naj bi bilo enakovrednih kilogramu govejega mesa).
Žuželke po besedah Mancinijeve vsebujejo veliko proteinov, vitaminov in mineralnih soli, poleg tega pa so okoljsko bolj vzdržne kot pa npr. govedo, ki proizvaja kar 18 odstotkov emisij toplogrednih plinov. Ponekod, npr. na Nizozemskem, jih že jedo, v Italiji pa ljudje npr. jedo rake, ki so sorodniki žuželk in nevretenčarjev, medtem ko na Sardiniji proizvajajo poseben sir, v katerem se nahajajo ličinke neke vrste muhe. In, ne nazadnje, njihov okus je dober: od tod zamisel, da bi tradicionalno italijansko kuhinjo oplemenitili z žuželkami.