»Vajena sem iskati alternativne poti«

Pred dobrim letom dni je tržaški občinski svet odobril nov prometni načrt odbornice Elene Marchigiani. Z urbanistično raziskovalko na tržaški univerzi in v Ferrari rojeno arhitektko smo se pogovorili o njegovem udejanjanju, o uvedbi novih otokov za pešce, ki jih odbornica vztrajno zagovarja. Predvsem pa o veliki pešconi, v katero se vsak vikend spremenita ulici Imbriani in Mazzini.
»Obračun se mi zdi pozitiven, seveda pa bo treba počakati na september, oktober, ko mesto ponovno zaživi. Da bi se prebivalci laže privadili na novost, smo namreč zaporo poskusno uvedli v poletnem času, ko so šole zaprte in življenjski ritmi počasnejši. Začeli smo z nočjo razprodaj, ko je bilo celotno mestno središče zaprto in polno življenja, in nato nadaljevali vsak vikend.
Z odbornikom Krausom sva se že sestala s predstavniki trgovcev in gostincev, pri katerih sem zaznala zanimanje in zadovoljstvo za to izbiro. Trije bari so zaprosili, da bi ob sobotah lahko »zasedli« cesto; postavili so mize in senčnike, kar kaže na to, da pristopajo k pobudi. Jasno pa je, da ta ni namenjena samo trgovcem, temveč vsem prebivalcem in turistom. Naša izbira gre v smer boljše življenjske kakovosti. V zasebnem prometu ni posebnih sprememb, seveda pa so se nekoliko spremenile avtobusne proge, ki smo jih speljali po nekakšnem ringu. S podjetjem Trieste trasporti smo preštudirali alternativne poti in skušali nove postaje postaviti v bližino tistih, ki so doslej bile na omenjenih ulicah.«
Ob vikendih dobi človek občutek, da je brez avtobusov Ulica Mazzini zelo velika in prazna. Kako si predstavljate njeno preureditev v pešcono?
»Ulica Mazzini je res široka in dolga, ne pristajam pa na to, kar trdijo nekateri prevozniki in tudi podjetje Trieste trasporti, da je koristna, ker lahko na njej vozila pridobijo na hitrosti in nadoknadijo nekaj izgubljenega časa. To ni avtocesta za avtobuse.
Biti moramo potrpežljivi, ljudje se morajo novosti privaditi, v prvi vrsti pozabiti na pločnike in hoditi sredi ceste. Namestili bomo klopce, razmišljamo pa tudi o tem, da bi sem premaknili nekatere kulturne dogodke; septembra in oktobra bi lahko na primer v sodelovanju z Verdijevim gledališčem tu priredili kak koncert. Z odbornikom Krausom pa skušava nove pešcone, ki merijo skoraj 6.000 kvadratnih metrov, obogatiti z novimi komercialnimi dejavnostmi: z veliko mero občutljivosti do tukajšnjih trgovcev, katerim pa smo jasno povedali, da ne morejo postavljati vetov, če se sami ne potrudijo, da bi poživeli okolico in poskrbeli za bolj vabljivo ponudbo. V glavnem gre za trgovine z oblačili, barov je malo, restavracij ni. S trgovci smo se vsekakor dogovorili, da se septembra sestanemo in začnemo z ekipnim delom. Razmišljali smo na primer, da bi enkrat na mesec podaljšali odprtje trgovin do 22. ure.«