Za ene uresničitev sanj, za druge karneval ...

Na eni strani vzkliki »Trieste Italia!«, na drugi »Zdrava Marija, milosti polna ...«. Na eni strani presrečen oče, ki se na Velikem trgu veseli prihoda Italije, na drugi teta, ki doma, tako kot vsak dan, tudi tistega 26. oktobra 1954 moli rožni venec v slovenskem jeziku. In na vprašanje štiriletnega nečaka, ki bi rad vedel, kje so njegovi starši, odgovori v tržaškem narečju »I xe andai veder carneval«.
Tako se je v spomin takrat štiriletnega Pierluigija Sabattija zapisal tisti 26. oktober 1954, ko je italijanska trikolora ponovno zaplapolala na županstvu. Še bolj pa se mu je zatisnil v spomin »epski prepir«, ki je izbruhnil med teto in očetom, ko ga je mali Pierluigi vprašal, ali mu je bil pustni sprevod všeč. Prepir se je zaključil z loputanjem z vrati, tetinim škodoželjnim striženjem s kazalci »Šlek, šlek, šlek Italija!« in otrokovim občutkom krivde, da je s svojim vprašanjem tako razhudil svoje najdražje.
Dogodek je Sabatti lepo opisal v knjigi Un ottobre a Trieste, ki je pred desetimi leti izšla pri založbi MGS Press. Gre za prijetno in zelo berljivo pripoved, ki skozi nedolžne otroške oči pripoveduje o torku, ki se je tako ali drugače zapisal v tržaško zgodovino. »Na isti dogodek so ljudje, ki so mi bili blizu, gledali iz povsem različnih zornih kotov. Takrat se seveda nisem zavedel, danes pa vem, da me je tisti dan zaznamoval in najbrž tudi pogojeval moje življenjske izbire,« pravi Sabatti, sicer upokojeni novinar dnevnika Il Piccolo. »Drugo srečno okoliščino je predstavljalo dejstvo, da sem odraščal pri Svetem Jakobu, ki je bila z etničnega vidika raznolika četrt. Na ulici sem poslušal slovensko narečje, med družinskimi prijatelji so bili tudi Slovenci, teta in njene sestre so bile Slovenke. Tako sem za razliko od mnogih vrstnikov spoznal pomembno realnost.«
Sabattijevi stiki s tržaškimi Slovenci so postali trdnejši v dijaških letih. »Leto 1968 je v tem oziru odigralo bistveno vlogo, saj smo se Italijani in Slovenci takrat združili kot študentje. Pridobil sem veliko prijateljev, naj omenim le Vinka Sandalja, ki ga zelo pogrešam. Temu letu je sledilo obdobje dialoga med obema skupnostma.«
Pierluigi Sabatti se je kasneje kot novinar dnevnika Il Piccolo tudi poklicno ukvarjal z manjšinami in življenjem ob meji. »Časopis se je začel postopoma odpirati do Slovencev, predvsem pod vodstvom urednika Luciana Ceschie. V sebi sem dolgo gojil željo po tem, da bi naš časopis gledal tudi čez mejo. Ko je Piccolo kupila skupina Menzi, so se sanje uresničile: postavili so me na čelo novonastalega istrskega uredništva s sedežem v Kopru. Mislim, da so tudi tiste strani pripomogle k zbližanju med obema mestoma in obema skupnostma. Danes je žal istrska kronika omejena na eno stran, še to pa večkrat zapolnijo z reklamnimi oglasi ...«
Sabatti se je priključil tudi Skupini-Gruppo 85, ki je, kot pravi, odločilno pripomogla k njegovemu boljšemu poznavanju slovenskega sveta. Obiskal je tudi nekaj tečajev slovenščine in danes odločno zagovarja rabo slovenščine v tržaškem občinskem svetu. »Zgrešeno je prezirati dejstvo, da je slovenščina v tem mestu drugi jezik. Zato morajo imeti Slovenci pravico uporabljati svoj jezik tudi v občinskem svetu in to brez katerega koli “če ali ampak”. Prav tako podpiram poučevanje slovenščine v italijanskih šolah. Samo z vzajemnim poznavanjem lahko odpravimo stereotipe.«