Smrt Maksa Suarda odjeknila v širši javnosti

Zaprepadenost, začudenje, prizadetost: vse to v tem trenutku vlada v slovenski, zlasti katoliški javnosti na Tržaškem, potem ko se je razširila vest o tragičnem samomoru kriškega župnika Maksa Suarda zaradi vpletenosti v, kot so zapisali v sporočilu tržaške škofije, »hud dogodek« v zvezi s trinajstletno deklico pred sedemnajstimi leti.
Novica je strahotno prizadela škofovega vikarja za slovenske vernike tržaške škofije Antona Bedenčiča, ki ni bil pripravljen dati izjav. Bolj zgovoren je bil predsednik Duhovske zveze in škedenjski kaplan Dušan Jakomin, ki nam je zaupal zaprepadenost slovenskih duhovnikov na Tržaškem, obenem pa skoraj ni mogel verjeti novici o hudem dejanju. Pokojni Suard je namreč vedno imel okoli sebe veliko mladine, pa ni bilo nikoli pritožb, niti namigov, ki bi vzbujali sum o kakem hudem početju, celo takrat, ko je peljal mladino na večdnevne počitnice v Slovenijo, je držal distanco, prav zaradi tega, da ne bi kdo rekel, da je pedofil, je poudaril Jakomin.
Kakih znakov, vesti oz. govoric o hudih početjih, vsaj kar smo včeraj uspeli izvedeti, ni bilo niti v šolskem okolju, kjer je pokojnik služboval kot veroučitelj na raznih nižjih in višjih srednjih šolah. Ravnatelji slovenskih višjih srednjih šol Fulvia Premolin, Primož Strani in Loredana Guštin v sporočilu poudarjajo, kako je vest o tragični smrti Maksa Suarda globoko odjeknila v vsem šolskem prostoru ter dijake in kolege pustila zaprepadene in brez besed. »Prof. Maksa smo sicer vsi poznali kot redkobesednega sogovornika, a delavnega in aktivnega kolega, saj se je vedno potrudil in vseskozi dokazoval vestnost in poklicno resnost, ko je bilo treba kaj organizirati in izpeljati,« piše v sporočilu. »Kot ravnatelji višjih srednjih šol v Trstu, ki nam je zelo pri srcu delovanje naših šol in smo še zlasti pozorni na dobro počutje naših dijakov, ob tem želimo poudariti, da smo za domnevne obtožbe in preiskave izvedeli preko tiska. Te so vse zelo presenetile, tako kolege in dijake, ki so pokojnega Suarda cenili kot profesorja in pedagoga. Ostaja nam grenak občutek, da bi s skupnimi močmi lahko le ne prišlo do usodnega koraka,« zaključujejo svoj dopis ravnatelji.
O morebitnih zlorabah ne vedo nič niti pripadniki skavtske organizacije, s katero pa je Suard bolj malo sodeloval, prav tako jih ni bilo zaslediti v drugih župnijah, kjer je služboval: tako je npr. v Mačkoljah pri mnogih pustil lep spomin oz. ni bilo odkritega nasprotovanja. Res pa je, da iz besed nekaterih izhaja, da je bil pokojnik zaradi določenih značajskih potez človek, ki si ga imel ali zelo rad ali pa sploh ne, kolikor nam je uspelo izvedeti, pa o morebitnih zlorabah ni bilo slišati. Nekateri so tudi začudeni nad zadržanjem tržaške škofije, ki je kmalu po Suardovi smrti objavila tiskovno noto, v kateri omenja pokojnikovo vpletenost v huda dejanja, saj naj bi bilo menda prvič, da neka škofija »post mortem« skuša nekaj razpredati o nekom. Pri tem tudi opozarjajo, da pokojni kriški župnik ni bil v najboljših odnosih s škofijo, saj npr. ni sprejemal dopisov, napisanih samo v italijanskem jeziku.