»Ko smo prijavile zlorabe, se je začel lov na čarovnice«

Da bi razumeli, kako se počutijo mladoletne žrtve spolnega nasilja, smo se ozrli v drugo skupnost. 28-letna Giulia Marcer živi že več let v Trstu, tu je diplomirala iz medicine in trenutno je specializantka. Njena najstniška leta pa so bila vse prej kot prijetna. Pri 11 letih je bila v domači vasi Trichiana pri Bellunu žrtev pedofila. Ni bila edina. Ona je pozneje vložila prvo kazensko ovadbo in v napetem ozračju so žrtve ustanovile organizacijo Dafne, ki pomaga žrtvam pedofilov po vsej Italiji. Na osnovi te zgodbe je nastala gledališka predstava Silenzio (Molk), ki je v zadnjih letih dvakrat gostovala na Tržaškem, nazadnje lani v opuščenem kamnolomu v Repniču (na pobudo združenja MAL.AB. in Občine Devin-Nabrežina). Zgodba iz Veneta je drugačna (in veliko hujša) od primera kriškega župnika Maksa Suarda, o katerem se v teh dneh veliko piše. So pa tudi skupne točke.
Kaj se je zgodilo v Trichiani?
Leta 2004 smo zaradi spolnega nasilja prijavile učitelja. V naslednjih mesecih so ga aretirali. Šlo je za cenjenega osnovnošolskega učitelja in politika, občinskega odbornika za kulturo. V vasi so ga zelo spoštovali, mnogim družinam je prostovoljno pomagal. Njegova žena je bila zelo dejavna v župniji. Ugledna družina.
Kdaj je prišlo do spolnega nasilja?
Jaz sem bila stara 11 let, on približno 65. On pa je imel »proste roke« skoraj 40 let, v tem obdobju je spolno zlorabil veliko deklic. Najprej je poučeval v šoli, po upokojitvi pa nam je nudil popoldanske inštrukcije. Mene je doletelo relativno pozno, mnoge druge žrtve so bile osnovnošolke.
Leta 2004, ko sem bila stara 18 let, smo ga najprej ovadila tri dekleta. V nadaljevanju preiskave je tožilstvo prejelo kakih 30 ovadb, na podlagi naših pogovorov pa ocenjujemo, da je bilo v štirih desetletjih približno 50 žrtev. Nekaterih verjetno nismo dosegle, tako da jih je morda še več.
Kako si zbrala pogum za ovadbo?
Jaz sem bila prva, dala sem pobudo. Pri 18 letih sem se izpovedala staršem in z njuno pomočjo sem ubrala pravo pot.
Kaj se je dogajalo v tistih sedmih letih pred izpovedjo in ovadbo?
Počasi sem obdelovala travmo. Spomnila sem se na pogovor s prijateljico, med katerim sem zaznala, da je učitelj morda tudi njej naredil kaj slabega. Skupaj sva začeli poizvedovati, ali je še kdo v vasi v najinem položaju. Odkrili sva mnogo strašnih stvari. Med drugim to, da je veliko odraslih vedelo.
Kako se je odzvala vaška skupnost?
Naš primer je poseben, saj so skoraj vsi vedeli, kaj se dogaja. Od zdravnikov in župnika do socialne službe, ki je imela v oskrbi nekaj učiteljevih žrtev. Po objavi novice so se vsi počutili obtožene. Nihče ni bil na naši strani. Županja je izrazila začudenje in v isti sapi pohvalila učiteljevo osebnost. Prišlo je do tega, da si nismo upale na cesto, ker je bil v teku »lov na čarovnice«. Obtožili so nas, da smo po tolikih letih po nepotrebnem potegnili na dan stare zgodbe. »Najbrž za denar,« so rekli.
V teh dneh sem dvakrat slišal ta stavek.
Vse te zgodbe so si podobne.