Lahkotni popotnik Langer

Spodbujanje integracije in sožitja, spoštovanje pluralnosti identitet na vse širšem območju z vse bolj mobilnimi mejami in ohranjanje obstoječih, pravzaprav ustvarjanje novih medčloveških odnosov. To so bile le nekatere vrednote, ki jih je zasledoval južnotirolski novinar, pisatelj in politik Alexander Langer, kateremu so se ob 20. obletnici smrti poklonili člani Skupine 85. Da so njegove ideje še vedno aktualne, je dokazalo več sto poslušalcev, ki se je v nedeljo zvečer zbralo v Železniškem muzeju pri sv. Andreju.
»Lahkotni popotnik in graditelj mostov«, kot so zagnanega pacifista Langerja označili prireditelji, si je 3. julija 1995 vzel življenje, pod težo nevzdržne krivde ter bremena jalovih energij in vneme, ki jih je vložil v mirovniško posredovanje med obleganjem bosanske prestolnice v devetdesetih letih. Njegov zadnji spis iz leta 1995, »Poskus snovanja pravilnika o možnem sožitju«, so prireditelji večera ponudili kot izhodiščno točko pogovora o dobrosrčnem in radovednem Langerju. Kot zagovornika preprostega in radosti do življenja, ki ga je vse bolj intelektualistična družba kratko malo dušila, se je Langerja spomnila tržaška podžupanja Fabiana Martini. Od njegovih desetih točk o medetničnem sožitju je izpostavila zlasti prvi dve, ki spodbujata k vsakodnevnem spoštovanju različnosti in gojenju pristnih medosebnih odnosov, k spoznavanju, komuniciranju in razumevanju drug drugega. Langerjev prijatelj, predsednik Skupine 85 Marino Vocci, se je zaustavil pri njegovem zadnjem obisku v Trstu, samo dva meseca pred smrtjo. »Takrat je predstavil Tomizzevo knjigo o meji. Vse poslušalce je povabil naj na to vsiljeno ločnico gledajo z radovednostjo in hkrati odgovornostjo, vselej pa z vero, da so stiki z onimi na drugi strani nekaj nadvse preprostega.« Po Voccijevem mnenju je bila ravno na področju stikov med različnimi kulturami Skupina 85 dejansko predhodnica Langerjevih idej, saj je že ob nastanku leta 1985 namreč v Rimu zahtevala zakon v korist slovenske narodne skupnosti.