Morje idej v kraških pojavih

Tanja Tuta s potrpežljivostjo in vztrajnostjo vdahne življenje pisanim, elegantnim in svetlečim se slaščicam. Vse slaščice naredi sama, navdih pa išče v naravnih lepotah Krasa, tradicionalnih receptih in krajevnih sestavinah. Nekatere slaščice so prave skulpture in so primerne le za izkušene slaščičarje. S slaščičarko, ki je v »sladke vode« pred dobrim letom zaplavala čisto po naključju, smo se pogovarjali ob robu predstavitve projekta Il Dolce Carso.
Do kam v preteklost sega vaša ljubezen do slaščičarstva?
To je precej nova ljubezen. Običajno, ko sem pod stresom, me sprosti mesenje testa. Ko sem se nekega dne sprehajala po Krasu, se mi je utrnila zamisel, da bi kraške pojave poskusila upodobiti s slaščicami. Za ljubezen do kuharije pa sem hvaležna mami, ki je zaslužna za moj prirojen občutek za dobro hrano in ljubezen do zelišč.
V naravnih znamenitostih, kot so Devinske stene, kraške doline in kraški suhi zid, ste črpali navdih za istoimenske slaščice. Priprava katere vaše slaščice je najbolj zamudna in zapletena?
Največ dela zahteva priprava deserta Devinske stene. Čeprav na fotografiji izgleda vse enostavno, je postopek priprave dolg in zahteven.
Se opravičujem, ampak pri tej slaščici prav nič ne izgleda enostavno ...
No, prav imate. V sladko slanem receptu za Devinske stene je združenih sedem receptov, za izvedbo katerih sta potrebna natančnost in potrpežljivost.
To slaščico torej odsvetujete »nedeljskim« slaščičarjem?
To pa prav gotovo. Ta desert je primernejši za slaščičarje s slaščičarskim znanjem. Seveda pripravljam tudi recepte, ki so primerni za začetnike.