Pet let po Aziji in Oceaniji

Najkrajša pot do samega sebe vodi okoli sveta, je nekoč zapisal filozof Hermann von Keyserling. Samega sebe in svet pa je najbolje začeti spoznavati že v mladih letih: ko si mlad, potuješ povsem drugače kot v zrelih letih, denimo po upokojitvi. Tako meni med drugim tudi mladi Klemen Kralj iz Podlonjerja. Čeprav je star komaj 26 let, je že veliko videl in doživel, saj je zadnjih pet let posvetil spoznavanju jugovzhodne Azije, Avstralije in še drugih krajev na drugem koncu zemeljske oble; veliko je potoval, marsikje pa se je dalj časa tudi ustavil. Trenutno je na indonezijskem otoku Bali, kjer se pripravlja na vrnitev v Evropo. Kam točno, še ne ve, vsekakor pa bo to nov zasuk v njegovem pestrem življenju.
Klemen je v zadnjih petih letih živel, delal in potoval v Vietnamu, Kambodži, Avstraliji, Novi Zelandiji, na Fidžiju. V jugovzhodni Aziji je poučeval angleščino pod okriljem organizacije, ki skrbi za izobraževanje in osicalno varnost otrok, v revni Kambodži je obenem spoznal težke (in še vedno močno opazne) posledice Pol Potovega režima, med dveletnim bivanjem v Avstraliji se je preizkusil v različnih vlogah: pomagal je tričlanski družini živinorejcev, ki sredi puščave skrbi za več tisoč glav goveda, iz morja je pobiral ostrige z dragocenimi biseri, predvsem pa je leto dni živel z domorodci. »Zanje je zelo težko živeti kot pred 200 leti, a obenem nočejo živeti kot Evropejci. Če pa jih bolje spoznaš, jih vzljubiš. Tam živijo že 40.000 let, popolnoma so integrirani v svoje okolje. Učili so me, kaj je v naravi užitno, kje najti pitno vodo, poznajo tisoč rastlin in vedo, čemu koristijo.«

Članek v nedeljski tiskani izdaji Primorskega dnevnika