Zadnja prodajalka rib v Križu

Pred drugo svetovno vojno jih je bilo v Križu preko sedemdeset. Pravili so jim peškadorke. Od vaških ribičev so zjutraj dobivale dnevni ulov in ga potem prodajale v Trstu in po Krasu. Stopnice, steze, ceste: vso pot so prepešačile s plenirjem ali kašeto na glavi. Od Štivana do Bazovice, od Štanjela do Sežane, vsaka je imela svoj predel in svoje stranke. »Jemem škumbra, srdjela jenu srduna … Samua z desjet šoldou bo večjerja fina, ublezavala se buo usa družina,« tako je njihovo prodajanje spesnila Marija Mijot. Danes poklicnih ribičev v Križu ni več in tudi poklic peškadorke je izumrl. Od nekdanjih prodajalk je v vasi ostala samo ena. Imenuje se Emiliana-Miljana Bogatec in jih je prvega januarja letos praznovala devetdeset. »Vsak ribič je moral imeti nekoga, da mu je prodajal ribe,« je gospa Emiliana izpovedala Ivani Suhadolc. »Če ni imel žene, da odnese njegov ulov, je moral pač dati eni drugi. To so bile vedno ženske. Moj brat je imel šestmetrsko ščifo Vido, ni bil poročen in sem mu ribe prodajala jaz. Moški so šli na morje že zvečer, v barki so prebili celo noč, lovili so z lamparo. Me smo že vedele, če je kaj rib, in smo šle dol zjutraj pred zoro, saj smo ob osmih morale že biti v mestu.« Pogovor je nastal pred nedeljskim odprtjem Ribiškega muzeja v Križu.