Priznanje za prostovoljce civilne zaščite

Da pri prostovoljstvu ne gre samo za to, da nekomu drugemu pomagaš, temveč tudi veliko dobiš, smo se prepričali ob krajšem klepetu s koordinatorjem prostovoljcev tržaške civilne zaščite Brunom Tribusonom, ki se je v svoji prostovoljski karieri soočil z mnogimi neprijetnimi popotresnimi prizori. Čeprav je za Tribusona vsak potres zgodba zase, jih veže tudi nekaj skupnih točk: strah, bolečina in negotovost pred jutrišnjim dnem. »Ko ljudje zaradi potresa ostanejo brez strehe nad glavo ali izgubijo svojce, so pretreseni na prav poseben način. Po prvem šoku, ko se zavedo, da so preživeli, se potresenci začnejo spraševati: kaj pa zdaj?,« je pretresljivo izkušnjo opisal prostovoljec, ki pravi, da je vez, ki se vzpostavi med prostovoljcem in pomoči potrebnimi ljudmi, zelo lepa življenjska izkušnja.
V pogovoru ob robu slovesnosti, na kateri je podžupan počastil tržaške prostovolce, je koordinator tržaških prostovoljcev obnovil hitro intervencijo tržaške civilne zaščite. »Slabi dve uri po potresu smo dobili navodila, naj bomo pripravljeni na morebitni klic. Ob 9. uri zjutraj so nam povedali, da bo ob 11. uri iz Trsta krenil prvi konvoj pomoči. V Amatrice smo prispeli ob eni uri ponoči (25. avgusta) in že ob 4. uri zjutraj smo začeli postavljati šotore in montažne sanitarije,« je učinkovitost ponazoril sogovornik in opozoril, da mora prostovoljec upoštevati smernice, ki jih določa njegova organizacija. »Nihče ne sme delati nič na svojo roko. Pretiran aktivizem je lahko tudi ovira,« je razložil.
Pri njegovem nedavnem prostovoljnem delu v Amatriceju ga je najbolj presunila zadržanost žrtev potresa. »Ko smo bili v šotorih in čakali, da k nam pristopijo prizadeti ljudje, smo bili presenečeni. Nihče ni prostovoljno zaprosil za pomoč, ljudje kar niso mogli verjeti, da smo tam zaradi njih in predvsem za njih. Prvi korak smo morali storiti mi. Ta občutek njihove nemoči se je globoko vtisnil vame,« se spominja tržaški koordinator, ki je pred sedmimi leti že bil v podobni situaciji. Takrat je potres stresel mesto L’Aquila, ki je manj kot sto kilometrov oddaljeno od Amatriceja. Zanimalo nas je, kakšne razlike na terenu je zaznal Bruno Tribuson. Razliko vidi predvsem v operativnem delu. »L’Aquila je mesto z 70 tisoč prebivalci; potres je terjal masovno in zelo organizirano intervencijo, saj smo takrat prostovoljci morali postaviti na tisoče šotorov. Samo v glavnem sprejemnem centru je bivakiralo 2500 oseb, v našem denimo 500 oseb. V Amatriceju in okoliških mestecih je bilo sicer skoraj toliko mrtvih kot v L’Aquili, a vseeno je reševalna akcija v teh krajih manj obsežna,« je razmere primerjal Tribuson, ki je sodeloval tudi pri prostovoljnih operacijah v tujini.