Dobrodelna večerja z Alenom Kobilico

»Kdor želi videti, mora gledati s srcem. Bistvo je očem nevidno.« To sta prav gotovo najbolj znana stavka filozofske pripovedi Mali Princ, ki jo je napisal francoski pisatelj in pilot Antoine de Saint-Exupéry. Polno bistvo tega stavka smo ujeli v pogovoru s svetovno priznanim slovenskim manekenom, podjetnikom in paratriatloncem Alenom Kobilico, ki je leta 2009 po operaciji glave skoraj čez noč izgubil vid. A velike preizkušnje v življenju so po navadi tiste, ki prinašajo največje darove in spoznanja. Alen se ni predal malodušju, ampak zakorakal po poti uresničevanja drugih ciljev. Modne brvi je zamenjal za bazen, tandemsko kolo in tekaške steze. Je solastnik podjetja z ekološko prehrano Organika plus, znano po sladoledih Indy & Pippa, in ustanovitelj centra športnikov brez meja Vidim cilj. Prav ta center je razlog, da se bo Alen Kobilica 18. decembra mudil v Trstu. Kot posebni gost bo sodeloval na dobrodelni večerji, ki jo prirejata športno društvo Jadran in njihov pokrovitelj - podjetje Ispem. Dogodek bo potekal v hotelu Savoia Excelsior, izkupiček od zbranih sredstev pa bo namenjen centru Vidim cilj in razvoju slovenskega športa v zamejstvu. Ob tej priložnosti smo poklepetali s posebnim gostom dobrodelne večerje in se osebno prepričali, da naš sogovornik vidi smisel v življenju mnogo bolj kot marsikdo med nami. Prav zato izraz slepota zanj sploh ni primeren.
Vaša zgodba za mnoge predstavlja navdih. Po hudi bolezni se niste predali malodušju, še z večjim navdušenjem ste se vrgli v življenje. Povejte nam prosim, kako ste se spopadli s svojo usodo?
Jaz sem človek mnogoterih veselij. Ljubim življenje, sem strasten. Ko imam neke sanje, jih poskusim uresničiti. In ko sem izgubil vid, sem vse skupaj vzel kot izziv. Vprašal sem se, kaj lahko storim v danem trenutku in danem stanju. Iz tega sem poskusil izvleči maksimalno, kar se da.
Čeprav ste bili zagrizen športnik že pred boleznijo, ste odkrili novo strast - tekmovalno plavanje. Kje ste našli motivacijo za nove izzive?
Vedno sem bil športen človek. Tam nekje do 18. leta sem bil nogometaš, v letih, ko sem bil vpet v mednarodni modni svet, sem se moral zaradi službenih dolžnosti vsaj uro ali dve na dan posvečati športu. Še kot videča oseba sem v Ljubljani končal Fakulteto za šport. Potem, ko sem izgubil vid, sem se začel ukvarjati s paraplavanjem in hitro dosegel normo za evropsko prvenstvo. A samo plavanje me je dušilo.
Zakaj?
Zaprt ambient s klorom me je utesnjeval. Plavanje je fantastičen šport, a vseeno mi ni bilo dovolj. Ko sem izvedel, da bo paratriatlon tudi paraolimpijska disciplina, nisem imel več pomislekov, saj obožujem športe v naravi. Plavanju sem tako dodal še tek in kolesarjenje.
In v teh športnih panogah ste se pomerili na velikih tekmovanjih. Kako poteka takšno tekmovanje in kako iščete primernega partnerja za vaše športne podvige?
Glede na to, da ne vidiš, je pri paratriatlonu osnovni pogoj, da imaš spremljevalca. Izbirati sem moral med triatlonci in to med najboljšimi v državi. Poleg sebe sem moral imeti nekoga, ki je enako hiter ali celo hitrejši v vseh segmentih. Spremljevalec pa mora izpolnjevati kar nekaj pogojev: mora biti istega spola, iste federacije in ista oseba skozi vse tri segmente. Pa tudi profesionalec ne sme biti, saj mora miniti vsaj eno leto od njegove zadnje profesionalne tekme. Imel sem srečo, da sem našel priznanega triatlonca Mitja Morija. Moj trener pa je že od vsega začetka Grega Nahtigal.
Ali še vedno sanjate olimpijske sanje?
Ne, olimpijske igre so zame samo še ena tekma. Ne treniram zaradi olimpijskih iger, ampak zato, ker imam rad šport. Dosegel sem že veliko, sem v svetovnem vrhu, tako, da mi olimpijske igre niso več tako močan izziv.
Ob vsem tem si najdete čas tudi za podjetništvo in dobrodelno delo? Ustanovili ste center športnikov brez meja Vidim cilj. Kaj je glavno poslanstvo tega centra?
Izjemno sem vesel, da je septembra letos predsednik Republike Slovenije Borut Pahor moj center počastil s posebno nagrado jabolko navdiha. To priznanje predsednik države podeljuje ljudem, ki s svojimi dejanji in delovanji navdihujejo druge. Zamisel za center sem dobil na evropskem prvenstvu v plavanju v Berlinu, kjer sem bil edini plavalec iz Slovenije, ki je dosegel normo. To mi nekako ni šlo v račun. Zato sem si zamislil center za slepe in slabovidne otroke, ki bi jih spodbujal k ukvarjanju s športom. Dejansko sem ga ustanovil leta 2011, začeli smo s slepimi in slabovidnimi, zelo hitro pa so se nam pridružili otroci z različnimi razvojnimi specifikami.