Vsak konec je tudi nov začetek

Zanj se je začelo novo življenje. »Še dobro, da sem močnega značaj. Nisem se prestrašil. Zame je bil to nov izziv,« se spominja 35-letni Valter, doma iz Bazovice.
Valter, bi se nam lahko najprej predstavil?
Star sem 35 let in stanujem v Bazovici. Živel sem tako rekoč normalno življenje. Bil sem zaposlen v trgovini barv, dokler se mi ni pred osmimi leti pripetilo nekaj zelo ... zanimivega.
Najbrž nihče, ki se je iz dneva v dan znašel na vozičku, še ni izjavil, da je to zanimivo. Ti pa to poveš z nasmehom. Za večino je to nočna mora, tragedija. Kako to?
Vsak posameznik gleda na življenje na drugačen način. Za marsikoga je prava tragedija, če kroži z avtom po mestnem središču in išče parkirno mesto več kot dvajset minut. Nekdo se huduje, če v trgovini ne najde obleke prave mere. Vsekakor tako ljudje na vozičku kot tisti brez težav definirajo tako stanje kot tragedijo, ker - tako je moje mnenje - ne razumejo ali nočejo razumeti situacije.
Česa naj ne bi razumeli? Ljudje na vozičku se v vsakdanjem življenju znajdejo v številnih težavah, kajne?
Si popolnoma prepričan? (se zasmeje in razmišlja)
Začnimo od začetka. Kako si reagiral, ko si izvedel, da ne boš več stopil na noge?
Lepo vprašanje. Na začetku je bil zame pravi šok, kar je povsem normalno, saj ti tak dogodek popolnoma spremeni življenje. Naenkrat nimaš več nekaterih opornih točk, ki sprva misliš, da so ti zajamčena za celo življenje. Najhuje je bilo v prvih dveh tednih. Po eni strani sem utrpel hudo izgubo: nisem več hodil. Medtem pa se je spremenilo še cel kup drugih stvari. Pozitivnih, ki jih morda ne opazite. Ampak zelo pomembnih. Zame je bila ta izkušnja življenjski mejnik v pravem pomenu besede.
Na primer?
Ko gre človek skozi tako izkušnjo, razume, kaj je v življenju res pomembno. Okrog in v sebi počistiš z vsem, ki je nepomembno. Odstraniš tisto, kar je odveč.
In kaj je najbolj pomembno?
Do zaključka prideš, da je pomembnih stvari v življenju pravzaprav malo in jih imamo vsi na razpolago. Človek razume, kje so njegove meje. Človek razume, s čim lahko škodiš oziroma razveseliš druge. Človek razume, da na svetu ni ljudi, ki bi izključno skrbeli za nas in ni tudi takih, ki se vsako jutro zbudijo in preživijo dan, da bi škodovali drugim. Od drugih zahtevamo, da nas takoj razumejo. Še sami se ne poznamo dovolj dobro, ker si vzamemo premalo časa zase. V notranjosti smo žal »prazni« in skušamo to luknjo napolniti z drugimi nepomembnimi stvarmi. Tako pride do ekscesov na vseh frontah: ljudje pretiravajo z alkoholom, jedačo, drogami, pretirano kompetitivnostjo v vseh sektorjih, tudi na delovnem mestu in še bi lahko našteval. Vse to kvari medsebojne odnose in hkrati tudi življenje posameznika.
O tem bi se lahko pogovarjali ure in ure. Pozna se, da ti je argument pri srcu. Katere stvari si pa označil za nepomembne?
(Valter se ozre proti nebu in se zasmeje) Srečen sem, ker so me in me še naprej podpirajo številni ljudje. Družina in najboljši prijatelji mi stojijo vedno ob strani in lahko kadarkoli računam na njihovo pomoč. Spoštujem jih, ker niso bili invazivni in so spoštovali moje odločitve. Zelo cenim, da so se zanesli name. Ko sem se na začetku sestal s psihologom - praksa je namreč taka - sva se o svoji zadevi pogovarjala le pet minut, nato sva že kramljala o drugih rečeh.
Kako pa je vsakdanje življenje na vozičku?
O katerem vozičku me sprašujete (smeh)?
Kako o katerem?
Obstajata dva vozička. Tistega, ki vidite vi, in tistega, ki vidim jaz.
Obrazloži bolje ...
Voziček, ki ga vidite vi, ni sestavljen iz kovine in plastike, ampak iz trpljenja in žalosti. Na tistem vozičku se človek počuti slabo. Na tistem vozičku lahko človek razmišlja le negativno: da ne bo več hodil, da ne bo več tekel in tako dalje. Na tistem vozičku ni prostora za pozitivne reči. Voziček, ki ga uporabljam jaz, pa je le prevozno sredstvo. Potrebujem ga, drugače se ne bi uspel premikati. Z njim grem lahko iz hiše, v službo, na žurko, na pijačo s prijatelji, k staršem, na kavo. Na mojem vozičku se počutim dobro in udobno. V življenju je treba razmišljati pozitivno in je treba razumeti, da ni omejitev.
Vseeno pa je v vsakdanjem življenju precej omejitev, kajne?
Omejitve so del človeške nravi in obstajajo tudi takrat, ko naj bi vse »šlo dobro«. Katere naj bi torej bile moje omejitve v primerjavi s tvojimi?
Hoja, tek, stopnice in še bi lahko naštevali. Ali ni tako?
Res je, velja (smeh). Teh stvari, gibov, ne morem početi. Pravzaprav pa to zame ni tako hudo. Koliko ljudi brez katerikoli težav bi lahko teklo ali plesalo in tega sploh ne počenjajo. Ker ne hodim, se ne počutim nič slabšega od tebe. Niti žalosten nisem. Še do pred nekaj leti sem sicer hodil, ampak zaradi tega se takrat sploh nisem počutil srečnejšega. Plesal sem latinsko-ameriške plese. Vesel sem, ker sem jih lahko preizkusil. Problem so morda res stopnice, ki jih je v Trstu na pretek. Prav zaradi tega sem se aktivno vključil in sodelujem z Občino Trst in drugimi javnimi ustanovami. Kmalu sem zvedel, da je na Tržaškem (Občina Trst) aktiven projekt Abitare in autonomia, ki sem se mu pridružil. Dejansko je v tem primeru šlo za recipročno pomoč. Odtlej sem začel vse bolj tesneje sodelovati z odborništvom za socialna vprašanja tržaške občine. Snemali smo tudi kratkometražni videoposnetek, s katerim želimo opozoriti občane, kako se lahko posamezniki na vozičku lažje premikamo po mestu s pomočjo avtobusov in taksijev. Zdaj sodelujem tudi z Lab.ac (Laboratorio Accessibilità), pri katerem poleg Občine Trst sodeluje podjetje Trieste Trasporti in druge okoliške občine ter tržaška univerza. Ne želim pomagati le sebi, ampak tudi drugim. Morda bom izpadel kot nekak utopični sanjač. Ampak se splača. Navsezadnje razložite mi, zakaj bi razlikovali, če nekdo prehodi določeno pot ali jo prevozi na vozičku. Ti si novinar. Ali bi kaj menjalo, če bi bil novinar na vozičku? Ne, ker bi kljub temu lahko pošteno informiral ljudi in poročal.
Velja. Kako pa reagirate na ljudi, ki vam rečejo … »Ubogi« ali pa »Kako mi je žal« in tako dalje?
Žal ljudje razmišljajo zelo neracionalno. Spominjajo se le tistih reči, ki jih nimajo več. To velja za tiste, ki razpolagajo z ogromnim bogastvom in s tistimi, ki so revnejši. Če človek razmišlja tako, potem je res na kak način prizadet.