Po sledeh pozabljenih ruskih ujetnikov

»Naša želja je ta, da bi povsem pozabljenim ruskim vojnim ujetnikom iz prve svetovne vojne vsaj delno povrnili dostojanstvo.« Energična Latvijka Marija Pudane, ki je zaposlena pri tržaškem združenju Pro Loco, se je pred poldrugim letom lotila nelahkega projekta obujanja te, skorajda neznane strani zgodovine velike vojne. »Službeno sem sodelovala pri organizaciji sklopa seminarjev o 1. svetovni vojni. Na enem izmed predavanj, so spregovorili o prekopavanju na tukajšnjih vojaških pokopališčih, med katerim so naleteli na neobičajne priimke s pripisom - ruski ujetnik. Da bi izvedela kaj več, sem takrat stopila v stik z Igorjem Dolencem s Pokrajine Trst, ki je izvajala prekope, nato sem se obrnila do krajevnih zgodovinarjev, vendar je bil odgovor vsakič skop,« je začetek pustolovščine opisala Pudanova. Po pomoč je stopila nato še do ruskih zgodovinarjev, ki pa so ugotavljali, da ni mogoče, da bi bili na tem območju kaki ruski ujetniki, kajti obstajala je neka konvencija, na podlagi katere, vojaški ujetniki naj ne bi smeli delati zraven frontne linije.
Ujetniki - neznanci
Kdo so bili potem ti ruski državljani na tem koncu Avstro-ogrske, jo je zanimalo. Ker pri zgodovinarjih ni naletela na zadosten posluh, je zaupala raje ljudem, se pravi ustnemu izročilu krajanov in nekaterim zapisom, iz katerih je nato izhajala za raziskavo. »In informacije so se začele kar kopičiti: minilo je sto let, vseeno pa so se med tukajšnjimi ljudmi ohranile pripovedi, ohranili so se spomini,« je priznala.
Iz raziskav, ki jih je opravila v nadaljevanju, je tudi ugotovila, da je obstajalo na bojnem območju več vrst taborišč, med katerimi so bila tudi delovna taborišča, tako imenovana arbeit komanden. »Medtem ko je bil osebju Rdečega križa dovoljen vstop v osnovna taborišča, da bi preverili življenjske pogoje ujetnikov in jih po svojih močeh oskrbovali, je bil vstop v delovna taborišča vsakomur prepovedan. Ruski zgodovinarji imajo zato na razpolago le podatke ter zemljevide z lokacijo taborišč, ki so jih posredovali z Rdečega križa, o delovnih taboriščih in ujetnikih v njih pa ni ne duha ne sluha,« je povedala sogovornica in pojasnila, da nihče namreč ni pričakoval, da bo vojna povzročila na milijone ujetnikov, tako da vojaki dejansko niso vedeli, kaj početi z njimi. Ko se je vojno stanje izostrilo, so jih naposled le uporabili tudi kot delovno silo, zlasti za gradnjo železnic, vodovodov, cest, za izkop vojnih jarkov ali prenašanje orožja na fronto, pa čeprav je - kot zapisano - sporazum to prepovedoval.
V ruskem državnem arhivu je z raziskovalno ekipo naletela na publikacijo vojaškega raziskovalnega komiteja, ki je med vojno zasliševal tiste, ki so zbežali iz ujetništva oz. invalide, ki so se vrnili domov. Iz teksta so torej lahko spoznali tudi trpko usodo delovnih taboriščnikov, »za katere se nihče še zmenil ni, samo garati so morali, malo so jedli in zanje ni bilo zdravil. Pri nas je edino znana usoda komande pri ruski kapelici, kjer je istočasno pod snežnim plazom umrla cela skupina ujetnikov. Takih delovnih komand pa je bilo še in še.«