Še vedno ščavi, v mestu, kjer je slovenščina zamrla

Znanstveniki pravijo, da je reševanje križank ena izmed najboljših telovadb za možgane, saj lahko prepreči ali vsaj preloži pojav simptomov demence. No, če že drži, da koristijo zdravju naših sivih celic, lahko z gotovostjo zapišemo, da vzporedno včasih zelo škodijo našim želodcem.
Ko je vneto zapolnjevala bela polja slovenskih križank na straneh 72. številke revije Križankar, ki je v slovenskih trafikah na voljo v trimesečju od julija do septembra, se je pisalo bralke Primorskega dnevnika kar samo od sebe ustavilo. Revija je namreč tematska in ponuja odkrivanje skritih turističnih biserov: na dvanajsti strani je bil to Trst, ki ga je po fotografiji takoj prepoznala, spodnji opis kraja pa jo je pustil kar brez besed. »Mesto je v preteklosti veljalo za kulturno središče Slovencev. Zaradi pojava fašistične mislenosti je slovenska beseda v nekoč multikulturni prestolnici dežele Furlanije Julijske krajine zamrla, slišimo jo lahko le v vaseh okoli obmorskega mesta.« Kaaaaj? Da je slovenščina zamrla v mestnem središču in da jo govorimo le po vaseh? Od kod avtorju križanke - Matjažu Hladniku - ta informacija? Ali ne ve, da imamo v mestu slovenske šole? Ali ni nikoli slišal za Borisa Pahorja? Ali smo zares Slovencem iz Slovenije tako neznani? Paradoksalno, ravno v času, ko je na središčnem Borznem trgu potekal naš praznik Slofest ...
Na 17. strani pa je kar zaprla revijo in jo odvrgla. Prišla je namreč do gesla, ki jo je spraševalo, kako je Trst (v originalni obliki) in odgovor je bil - kaj drugega kot - Trieste.