»O nas vedo malo, včasih skoraj nič«

Kako mladi Slovenci iz Italije občutijo matično Slovenijo in kako bi jih lahko bolje povezali z matično domovino, je bila tema 14. strokovno-znanstvenega posveta Ko ni več meja, ki ga je priredil Svetovni slovenski kongres in je v petek potekal v dvorani ZKB na Opčinah.
Ravnatelj Slovenskega raziskovalnega inštituta Devan Jagodic je uvodoma predstavil raziskave iz preteklih desetletij in jih primerjal z aktualnimi: rezultati kažejo, da je načelo skupnega slovenskega prostora v krizi. Kljub temu, pravi Jagodic, pa ne smemo biti pesimisti, razmisliti moramo, kako naprej. Višja svetovalka za slovenske šole v Italiji Andreja Duhovnik Antoni je optimistka: ni panike, če se otroci, kjer govorijo doma italijansko, vpišejo v slovenske šole. Razmišljati moramo v smeri večjezičnosti in govoriti o širšem prostoru. Pri odnosih s Slovenijo je poudarila pomembnost projektov zavoda RS za šolstvo: predvsem na italijanski strani pa je tu preveč administrativnih ovir. Predsednik ZSŠDI Ivan Peterlin je bil zelo kritičen so Slovencev iz Slovenije: »Celo funkcionarji na visokih položajih me včasih vprašajo, kako to, da "tako dobr' govorite slovensk'". O nas vedo malo, včasih skoraj nič.« Naši mladi še zdaleč ne občutijo Slovenije za svojo. Peterlin se sprašuje, ali nismo morda tudi sami krivi za to, ker ne postavljamo te težave v ospredje: morda bi to nalogo morali prevzeti SKGZ in SSO.
Tudi mlajši razpravljavci so bili kritični do nepoznavanja manjšinskih razmer. Martin Lissiach (SKGZ) je predlagal, da bi rešitev lahko bila v tem, da bi imeli Slovenci iz sosednjih držav v Ljubljani svoje atašeje in večnamenski center, iz katerega bi skrbeli za promocijo in za ozaveščanje o svojem delovanju. Veliko je tudi administrativnih ovir: ko se slovensko društvo v Italiji želi pridružiti društvenim zvezam v Sloveniji, se tako ali drugače zatakne.
Tudi Lucija Tavčar, predstavnica MOSP-a in Mladih ZKB, se je pridružila kritični misli do nepoznavanja naše realnosti. Naši mladi doživijo kulturni šok, ko pridejo na študij v Slovenijo: znajdejo se v tujini. Sošolci se čudijo nad dobro slovenščino. Ob tem bi se morali zamisliti tudi nad kvaliteto študija v Sloveniji. Kdor študira na znanstvenih fakultetah, je večinoma zadovoljen, pravi Lucija. Italija pa je zibelka humanistične misli in včasih morajo dijaki obdelati več snovi za preverjanje na našem liceju kot za izpit na filofaksu. V Italiji se učimo iz knjig, v Sloveniji pa večkrat samo iz skript ...
Na posvetu je bilo prisotnih okrog 20 ljudi, slišali pa smo, kar o sebi že vemo. Posvet je bil nedvomno dobra učna ura za organizatorje same, gotovo bi bila bolj primerna lokacija zanj Ljubljana. Predlogov za rešitve in boljše sodelovanje je bilo malo. Gotovo potrebujemo večjo podporo s strani Slovenije na vseh področjih, v slovenski prestolnici pa bi najbrž res potrebovali tudi svoj center. Pa tudi besede »zamejci« bi se bilo dobro izogibati, kakor je marsikdo predlagal. To je lahko začetek.