Živeti za radio in poslušalce

Upokojitev je beli list v knjigi življenja. Aleš Lupinc, dolgoletni soustvarjalec slovenskega radijskega programa deželnega sedeža RAI v Trstu, je utrinke svojega življenja na ta list začel beležiti v decembru. Prijazen, gostobeseden, srčen, predan svojemu poklicu urednika na Radiu Trst A. To je bil prvi vtis ob pogovoru za Primorski dnevnik.
Gospod Lupinc, ko smo vas prosili za pogovor za bralce Primorskega dnevnika, ste presenečeno dejali: »Mislite, res mene?«
Drži ... Presenečenje je bilo veliko, predvsem, ker sem sam dolga leta zastavljal vprašanja, na katere so mi gostje oddaj odgovarjali. Včasih sem se moral presneto pripraviti, da sem jim postavil tehtna vprašanja ... Torej naenkrat na drugi strani, to je kar težko. Ne gre tako zlepa!
Doma ste z Opčin in tu domuje vaša družina že več generacij, kajne?
Oče je bil iz Šempolaja, mama z Dolenjske. V povojnih letih sta se srečala na šoli, saj sta bila učitelja in, skratka, vnela se je iskrica. Lahko bi dejal, da me je šola nekako zaznamovala, saj sva se z bratom rodila v stari šoli v Zgoniku, kjer so starši poučevali in stanovali. Nato smo se preselili v šolo na Repentabor in končno v hišo na Opčinah, ki sta jo starša sezidala. Od takrat ni bilo več preseljevanja, a starša sta še romala naprej po drugih šolah po Krasu od Križa, Opčin, Trebč in Gropade. Res, prav zanimivo je še danes slišati, kako me mamini nekdanji učenci pozdravljajo, poklepetajo z mano in mi pravijo, kako je bilo lepo, ko so uprizorili gledališko igro, ko so se učili ročnih del, ali kako so uživali ob obisku mladinskega pisatelja v šoli, ob podeljevanju bralnih značk. Vse to in še več je na Tržaškem spet uvedla učiteljica Draga, moja mama, tako kot oče popolnoma predana poučevanju. Zelo sem bil in vedno bom ponosen nanju.