Paolo Rossi improviziral na Lunaticu

Gledališki stari maček Paolo Rossi je Tržičan, posvojeni Milančan, malo pa tudi Tržačan ... vsaj po narečju sodeč, je pred začetkom Rossijevega nastopa v svetoivanskem parku izdal umetniški vodja festivala Lunatico Alessandro Mizzi. Publika ga nemara bolje pozna kot enega izmed stvariteljev legendarnega Pupkin Kabaretta, ki že osemnajst let zabava tržaško publiko in s katerim je kot častni gost večkrat nastopil tudi Paolo Rossi – zadnjič je to bilo pred dobrim tednom na tržaškem gradu. Od takrat se je Rossi nalezel tržaškega narečja, je tudi sam priznal, sploh pa se mu to dogaja v vseh mestih, kjer preživi več dni zapored.
»Prihodnost je v improvizaciji,« je naznanil Rossi in pojasnil, da je naveličan igranja, saj v prepričljivosti igre dandanes politiki tako ali tako prekašajo igralce. Pred dvajsetimi leti so se politiki jezili, če smo se norčevali iz njih, sedaj pa so našega norčevanja veseli, saj jim pomeni nekakšno priznanje, je z zlagano poklapanostjo razkril igralec in razglasil smrt tradicionalnega gledališča. Kot insajder gledališkega sveta si je drznil ošvrkniti tudi slabe gledališke izvedbe. Spomnil se je na primer katastrofalne gledališke postavitve Dnevnika Ane Frank, ob kateri je začel celo upati, da nacisti čimprej odkrijejo skrivališče ... Občinstvu je natresel tudi nekaj uporabnih nasvetov za spanje v gledališču, ki pa se jih krohotajočemu občinstvu v parku pri Svetem Ivanu k sreči ni bilo treba poslužiti.