Ruska televizija spet zasleduje ujetnike

Zgodba ruskih vojnih ujetnikov, ki so jih v prvi svetovni vojni na našem koncu avstro-ogrski vojaki uporabili kot delovno silo pri gradnji cest in železnic, pa tudi kot grobarje, ko je razsajala španska gripa, in na katere je domovina dejansko pozabila, je znova v ospredju dogajanja. Po letu dni se v Trstu tačas spet mudi petčlanska ekipa ruskega državnega televizijskega programa Rossija, ki snuje 44-minutni dokumentarec o danes še nedoločenem številu Rusov, za katere se dejansko doslej nihče ni zmenil.
Na sledove njihovega bivanja je pred štirimi leti naletela skupina tržaškega združenja Pro Loco. Na Krasu so spoznali ruske toponime in iz pogovorov s starejšimi krajani, prek njihovih spominov in pripovedi so se začele spet oblikovati zaradi časa prikrite usode. Po ekipi NTV je zdaj na vrsti državna televizija: s snemalci so bili na Opčinah, v Praprotu, obiskali so grič sv. Justa oz. cerkev sv. Marije Velike, kjer so posneli skrivne podzemne rove, v kamero pa so ujeli veliko intervjujev pa tudi dokumentov iz državnega arhiva. Že včeraj so bili v Boljuncu, kjer je družina našla dedkova pisma: on je bil ruski ujetnik, ki se je odločil, da se ne bo vrnil v domovino, pač pa si je življenje raje uredil pri nas.