»Angažirati se moramo, da se odnosi med našo in italijansko skupnostjo okrepijo«

Marijo Pirjevec Paternu bo jutri slovenski predsednik republike Danilo Türk odlikoval z redom za zasluge. V veliki kristalni dvorani ljubljanske predsedniške palače ji ga bo izročil »za zasluge pri širjenju slovenskega kulturnega prostora, za pomembne uspehe pri znanstvenem delu na področju slovenskih literarnih ved in za uspešno pedagoško delo«.

Marija Pirjevec Paternu (Kroma)

Zdi se mi, da je v tej utemeljitvi zaobjeto vse vaše profesionalno življenje. S kakšnimi občutki prejemate to pomembno odlikovanje?
Da je predsednik Republike Slovenije podelil odlikovanje trem zamejskim Slovencem, ob meni tudi Rudiju Vouku s Koroške in Darku Šoncu s Hrvaške, se mi zdi v tem trenutku stiske in krize zelo pomembno. To priznanje je nekaj več kot osebno priznanje. Dosežki mojega dela, tako na strokovnem kot pedagoškem področju, so plod dolgoletnega sodelovanja skupine ljudi, ki se jim ob tej priliki iskreno zahvaljujem.
Seveda sta me vest o odlikovanju in utemeljitev razveselili. Utrjuje mi zavest, da moje delo ni bilo zaman. Hkrati pa me zavezuje, da si bom še naprej prizadevala, da bi bila slovenska kultura in jezik bolj upoštevana in cenjena med nami Slovenci na Tržaškem, še posebej pa pri sosednjem narodu. Mislim, da je samo na teh temeljih mogoče graditi globlje odnose med etničnima skupnostma, slovensko in italijansko, ki živita na skupnem obrobju. Priznanje dojemam tudi kot opazno pozornost do tržaških kulturnih delavk. Dodala bi, da so bile Tržačanke že od nekdaj, že na začetku 20. stoletja, močno kulturno in družbeno angažirane. Ni naključje, da je ženska revija Slovenka nastala prav v Trstu, kjer je bilo ozračje manj utesnjeno in provincialno kot v Ljubljani. Dovolj je, da se spomnimo Marice Nadlišek Bartol, ki je, kot vemo, tudi avtorica prvega slovenskega tržaškega romana Fata morgana.

Grajenje kulturnih mostov med tu živečima narodoma je ena značilnosti vašega dela. Naj omenim samo vaš najnovejši izbor novel Alojza Rebule La vigna dell’imperatrice romana, ali vaše monumentalno delo L’altra anima di Trieste, s katerim ste skušali slovensko dušo mesta približati italijanskemu bralcu. Kako ocenjujete odnose med slovensko in italijansko skupnostjo?
Kulturno ozračje v Trstu je danes gotovo bolj ugodno, kot je bilo v preteklosti. Vendar se mi zdi, da pretiran optimizem ni na mestu. Naklonjenost do nas Slovencev je zaznati predvsem v intelektualnih krogih, in še to ne v vseh. Povprečno italijansko meščanstvo in nižji sloji pa so do Slovencev še vedno v glavnem ravnodušni, v nekaterih primerih celo nasprotni. Stvari se premikajo počasi in mržnja, ki so jo sprožili iredentizem, fašizem, povojne horde, istrski begunci, še ni povsem zamrla. Vendar so premiki kljub temu vidni in za nas Slovence zelo pomembni, zato se moramo toliko bolj angažirati, da se odnosi med našo in italijansko skupnostjo okrepijo. Dobro je to, da so se začeli tudi italijanski someščani zavedati, da je znanje slovenskega jezika pridobitev in da je smiselno učiti se slovenščine. K temu so seveda prispevali tesnejši odnosi v trgovstvu, podjetništvu, športu in kulturi, kar je zelo opazno od osamosvojitve Slovenije naprej.

Knjigo L’altra anima di Trieste ste baje pripravljali cela tri leta ...
Knjigo L’altra anima di Trieste sem v resnici pripravljala dolgo časa. Glavni njen namen je bil omogočiti italijanski javnosti na Tržaškem globlji pogled v slovensko resničnost tega mesta in pri tem zarisati njegovo malo znano »drugo dušo«, če uporabim Slataperjeve besede iz začetka 20. stoletja. Sprva sem nameravala prevesti v italijanščino Tržaško knjigo, ki je izšla pri Slovenski matici leta 2001. Ko pa sem se lotila italijanske verzije, sem postopoma spoznala, da jo moram prilagoditi ciljnemu bralcu in njegovi kulturi. Zato sem jo začela preoblikovati, dodajati nova besedila in črtati tista besedila, ki se mi za italijanskega bralca niso zdela zanimiva ali primerna. Želela sem, da bi naši someščani ob branju antologije spoznali, da smo Slovenci v Trstu in okolici od nekdaj tu doma.
Drug problem je povezan s prevajanjem. Tako obsežnega dela nisem mogla opraviti sama. Pomagala mi je cela ekipa prevajalcev, v glavnem tržaških Slovencev, in pri tem se je marsikdaj nekoliko zataknilo. Mislim, da so prevodi, če že ne najboljši, vsaj dobri, sprejemljivi.

Zdi se mi, da se predvsem na dvojezičnem območju prevajalsko delo večkrat podcenjuje. Kako gledate na to vi, ki ste več let poučevali na Visoki šoli za prevajalce in tolmače?
Strinjam se z vami. Prevajanje je zelo trdo delo in prevajalec mora odlično obvladati oba jezika, imeti dobro teoretsko pripravo, določeno znanje, pa še nekaj umetniške žilice, če hoče, da je njegov prevod sprejemljiv. Seveda je pri tem pomembna tudi ustrezna izobrazba, denimo prevajalska šola. To je pokazala na primer Martina Clerici, ki se je slovenščino začela učiti prav na tržaški prevajalski šoli, kjer sem poučevala. V italijanščino je dobro prevedla vrsto pomembnih slovenskih pripovednih del, npr. Rebulo, Pahorja in še koga, in tudi Italijani sami ji priznavajo, da je kot prevajalka uspešna in suverena.
Zdi se mi vsekakor, da je najbolje takrat, ko pri prevodu sodelujeta Slovenec in Italijan, ki dobro obvlada svoj jezik in slog. Je pa najprimerneje, če vsakdo prevaja v svoj materni jezik. Pri tem seveda ne gre pozabiti, da prevodi zastarijo in da je treba po tridesetih letih delo prevesti na novo. Jezik je nekaj živega in spremenljivega, zato po nekaj desetletjih res učinkuje zastarelo ali vsaj nesodobno.

Kako gledate na sodobno slovenščino, nad katero se marsikdo zmrduje, češ, da je v njej na primer preveč tujk?
Pretirani purizem se mi zdi odveč. Tega mnenja sta bila že Matija Čop in France Prešeren. Spomnimo se samo njegove satirične pesnitve Nova pisarija. V njej s sredstvi ironije, humorja in sarkazma udarja v obe posledici Kopitarjevega nauka: v purizem kot izhodiščno načelo v presoji slovenskega knjižnega jezika in v kmečki slog kot edini vir pri normiranju knjižne slovenščine.
Ob tem bi dodala, da je pomen jezika še posebej v našem prostoru, vendar ne samo tu, zelo velik. Jezik je, kot vemo, temeljno znamenje obstoja neke narodne identitete, njene zgodovine in kulture. Hkrati pa moram poudariti, da mora biti jezik funkcionalen, tak, da deluje na vseh ravninah komunikacije, od kulturne, izobraževalne, znanstvene, praktičnosporazumevalne do poslovne.
Samo narečna raven jezika je za današnjo civilizacijo nepopolna in nezadostna. V tem primeru so funkcije jezika zamejene, čeprav moramo priznati, da lahko knjižni jezik narečje tudi bogati, dopolnjuje. Denimo sintaktično, terminološko itd. Pomislimo samo na Rezijo in predvsem Benečijo, kjer se položaj jezika sicer izboljšuje - zasluge za to ima predvsem dvojezična šola v Špetru - vendar je pot do suverenega obvladanja standardne slovenščine še dolga, predvsem pri starejši generaciji.

Sicer pa imamo tudi na Tržaškem s slovenščino večkrat težave ...
Seveda, ker je uporaba slovenščine pri nas okrnjena.Če greste v katerikoli urad ali javno ustanovo, ne morete skoraj nikjer govoriti slovensko. To pa gotovo ne pripomore k suverenemu obvladanju lastnega jezika. Seveda do sporazumevanja ne more priti, če se ne naučimo jezika someščanov. Najbolje bi bilo, ko bi bili vsi dvojezični. To pa so želje, ki se še dolgo ne bodo uresničile, če se sploh kdaj bojo, čeprav moramo priznati, da doživlja slovenščina opazen napredek tudi med italijanskimi someščani. Dejstvo, da se v slovenskih osnovnih šolah veča število neslovenskih otrok, se mi zdi nadvse spodbudno.
Marsikdo nad tem ni zadovoljen, saj naj bi se s prihodom neslovenskih otrok nižalo tudi jezikovno znanje slovenskih ...
Tega se dobro zavedam, kot se zavedam težav, ki jih imajo slovenski učitelji pri pouku otrok s tako različnim jezikovnim znanjem. Potrebna so seveda nova jezikovno-pedagoška znanja, ki morda niso pri nas dovolj razvita. Učiteljem bi bilo treba pomagati z nasveti, seminarji, predavanji in raznimi tečaji, da ne bi vsa odgovornost visela na njihovih ramenih. Če pa gledamo na ta problem širše, se mi zdi, da moramo to dejstvo sprejeti z odobravanjem, ker je dokaz zaupanja naši šoli in posredno naši skupnosti v celoti.

V življenju ste se posvečali zelo različnim intelektualnim figuram, od Primoža Trubarja do Brune Marije Pertot, da ne omenjam Kosovela, kateremu ste posvetili tudi diplomsko nalogo. Kaj je v teh letih usmerjalo vaše delo?
Mislim, da si literarni zgodovinar ne more dovoliti, da bi se omejil na enega samega avtorja. Še vedno menim, da je potreben celovit razgled čez literarno dogajanje skozi stoletja. To sem v svojih raziskavah tudi počela. Pozornost sem posvetila tukajšnjim piscem, kot denimo Pahorju, Rebuli, Košuti, Kravosu, Pertotovi, Grudnu, Kosovelu, Šorlijevi in še komu.
Vendar tržaška književnost ni edino področje mojega raziskovanja. Obravnavala sem dela slovenskih pesnikov in pisateljev iz različnih obdobij, od Trubarja, ki ga omenjate, mimo Linharta, Prešerna do Kersnika, Voranca, Zidarja in še koga. Ob zgodovini slovenske književnosti so me zanimala tudi nekatera tipološka vprašanja. Tako sem se npr. v knjigi Dvoje izvirov slovenske književnosti (Slovenska matica, 1997) osredotočila na notranjo dvojnost, ki se kaže takoj ob vzniku posvetne literature pri nas, v času razsvetljenstva. Gre za nihanje med dvema smerema, med domačijstvom in svetovljanstvom. V času razsvetljenstva se je najprej uveljavil opazen val učene poezije z Damascenom Devom na čelu, kmalu pa je prodrl drug val, močno usmerjen v domačijsko pesništvo. To smer je utrdil Valentin Vodnik. Tudi romantika je razvila obe smeri. Populistično smer predstavlja Anton Slomšek, ki je, kot vemo, postavil trajne temelje za uveljavitev poučnega slovstva in kulture branja na Slovenskem. Visoko, estetsko zahtevno in idejno svobodno literarno smer pa zastopa France Prešeren, ki si je prizadeval, da bi se njegova poezija lahko merila z razvitim evropskim pesništvom.

Ste morda na katerega izmed teh avtorjev posebno navezani? Vam je kateri bolj všeč kot drugi?
To ni preprosto vprašanje, saj sem navezana na več avtorjev. Med njimi bi na prvo mesto postavila Srečka Kosovela. Na tržaški Leposlovni fakulteti, kamor sem se po klasični maturi vpisala, sem med drugim poslušala tudi predavanja iz slovenščine. Na koncu študija sem si za diplomsko nalogo izbrala prav Srečka Kosovela. Morda sem to storila iz nekakšne kljubovalnosti, saj sem spoznala, kako zapostavljena je na fakulteti prav slovenščina. Naloga je bila dobro sprejeta, kasneje je izšla tudi v knjižni obliki pri Založništvu tržaškega tiska in moje tedanje zanimanje se je nadaljevalo in z leti poglabljalo. Žal takrat še nisem imela v rokah Ocvirkovih Integralov in mi je bil kar dobršen del Kosovelove avantgardistične poezije neznan.
Omenila bi seveda Borisa Pahorja, ki sem mu posvetila kar nekaj esejev in študij, z Vero Tuta Ban pa sva v okviru Slavističnega društva Trst-Gorica-Videm leta 1993 pripravili Pahorjev zbornik ob njegovi 80-letnici. Vendar so bile takrat razmere take, da smo se morali potruditi, da je zbornik lahko izšel.

Izdala ga je Narodna in študijska knjižnica, kajne?
Tako je. Izdala ga je NŠK skupaj z dvema zasebnikoma, iz česar lahko sklepate, da razmere našemu pisatelju niso bile naklonjene. Kasneje sem si tudi prizadevala, da je italijanski prevod njegove Nekropole, ki ga je pripravil Ezio Martin, izšel pri tržiškem konzorciju (Consorzio culturale Monfalconese). Vendar se takrat za Pahorjevo knjigo ni zmenil skoraj nihče. Šele mnogo kasneje, leta 2008, je doživela v Italiji izjemen uspeh. Založba Fazi iz Rima je izdala okoli sto tisoč izvodov. Kaj takega ni v tujini dosegel še noben slovenski avtor.
V ponedeljek bo v Kopru predstavitev drugega Pahorjevega zbornika, ki pa je izšel v čisto drugačnih okoliščinah. (o njem smo obširno poročali v včerajšnji izdaji dnevnika; op. nov.)

Vaše najnovejše delo so Tržaški književni razgledi. Po čem se razgledujete v njem?
V tej knjigi, ki bo kmalu izšla pri tržaški Mladiki, sem zbrala 18 literarnozgodovinskih esejev in razprav s tematiko od baroka do sodobnosti. Večina jih je nastala v zadnjih desetih letih, starejša sta samo dva. V glavnem so bili objavljeni v slovenskem in italijanskem znanstvenem in strokovnem tisku. Težišče raziskovanja je na slovenski tržaški književnosti 20. stoletja. Sem spadajo študije o Rebuli, Kosovelu, Grudnu, Ljubki Šorlijevi, Bruni Pertot in drugih. Eden od esejev je posvečen požigu Narodnega doma v Trstu, kot se nam kaže v leposlovnem delu Srečka Kosovela, Borisa Pahorja in Alojza Rebule. Prvi tematski krog zaključuje študija Obdobja slovenske književnosti na Tržaškem od 16. do 20. stoletja. Ne gre namreč prezreti, da je bila literatura na skrajnem zahodnem obrobju slovenske zemlje literarno manj avtonomna in v večji meri odvisna od družbenozgodovinskih silnic. Moj poskus periodizacije tržaške književnosti je zato bolj vezan na zgodovinska obdobja in zareze kot pa na stilne formacije, denimo na romantiko, realizem, modernizem itd. Pomembno se mi je tudi zdelo vprašanje, kdaj se je v našem prostoru pojavila idejno in estetsko razvita književnost.
Prispevki drugega razdelka so usmerjeni na vprašanje moderne, individualizirane narečne poezije. Prepričana sem, da moramo gledati na narečno pesništvo drugače kot doslej in sicer kot na integralni del slovenske literature. Rezijan Renato Quaglia je pri tem dober zgled. Prav tako rezijanska pesnica Silvana Paletti in že pokojni beneški pesnik Giorgio Qualizza, ki ju obravnavam v svojih esejih.
V tretjem in četrtem razdelku sem posegla še na druga področja slovenske književnosti – od baroka in romantike do sodobnosti. Kljub raznovrstnosti prispevkov obstaja črta, ki jih povezuje. Pri tem me vodi »tržaški vidik«, se pravi pozornost do obravnavane problematike z zornega kota dveh sosednih literatur in njunih stoletnih srečavanj.

Imate že kak nov načrt?
Imam kar nekaj člankov in študij o slovenski literaturi, objavljenih v italijanskih revijah in zbornikih, ki bi jih bilo morda vredno zbrati in ponuditi v branje italijanskim someščanom. S takimi izbori pa je kar nekaj dela, če hočeš ustvariti kolikor toliko zaokroženo celoto.
V prihodnje bomo torej morda priča »izgradnji« še kakega mostu med slovensko in italijansko kulturo. Naši skupnosti jih še kako potrebujeta.


Poljanka Dolhar

Več v tiskani izdaji Primorskega dnevnika