Brez mozaika ne gre

»Zmagovalni predlog razočara, saj povozi vse, kar je bilo predhodno na njem narejeno, še zlasti pa mozaik, ki je v letih od nastanka dobil neko težo in je postal simbol somestja. Poleg tega je projekt prezahteven in preambiciozen za novogoriške razmere,« je za Primorski dnevnik o zmagovalni idejni rešitvi mednarodnega arhitekturnega natečaja za ureditev Trga Evrope-Transalpina povedal Niko Jurca, arhitekt in urbanist ter nekdanji načelnik Oddelka za okolje in prostor na novogoriški mestni občini. »Nekoliko se zdi čudno, da se ne upošteva tega, kar je že na trgu,« pa dodaja tržaški grafik Franko Vecchiet. Niko Jurca je še iz časa pred vstopom Slovenije v Evropsko unijo avtor ideje o skupnem urbanem prostoru, ki bi na tistem mestu simbolno povezoval obe Gorici, medtem ko je Vecchiet avtor krožnega talnega mozaika, katerega polovica sega na slovensko, polovica na italijansko stran in je z leti postal prepoznaven znak Trga Evrope-Transalpina.

Za mnenje pa smo zaprosili tudi dva goriška arhitekta: Jože Cej in Luigi Di Dato izražata podobne pomisleke kakor zgoraj omenjena Jurca in Vecchiet. Zmagovalni projekt »iznakazi identiteto trga, posega v en zgodovinsko ovrednoten tematski prostor, zato se mi ne zdi primeren,« prvouvrščeno arhitekturno zamisel za obnovo Trga Evrope - Transalpine ocenjuje Jože Cej. Ne zdi se mu niti primerno, da Vecchietov mozaik v vsem tem zmanjka. »Mozaik se je lepo vključil v trg, ker prikaže, kje je nekoč potekala meja. Na podoben način so se po padcu zidu v Berlinu odločili, da na tleh pustijo sled, kjer je potekal zid,« dodaja Cej. Ob tem se arhitektu projekt zdi »nepraktična, teoretična zamisel«.

»Vtis je, da bi struktura bila zelo primerna kot začasna instalacija, denimo, za dogodke v teku leta Evropska prestolnica kulture. Spominja namreč na odrske, scenografske projekte,« pa razmišlja Luigi Di Dato. »V redu je, recimo, za poletne dogodke na odprtem; uporablja lahke, prilagodljive materiale. Manj primerna se mi zdi kot trajna rešitev. Bolj ko je neka rešitev začasna, bolj je lahko radikalna,« poudarja Di Dato. »Bolj blizu mi je, recimo, tretjeuvrščeni projekt, delo biroja Sadar+Vuga, kjer je več občutljivosti za ta kraj. Na trgu osebno ne bi hotel spomenikov, raje kraj, ki ga ljudje živijo. Barvane kocke tretjega projekta so prijetne, seveda nekoliko retorične, saj prikličejo barve državnih zastav, vendar niso težke, propagandistične,« pravi arhitekt Di Dato.