Danes slovo od Oskarja Simčiča, pustil je sled v mnogih sredinah

Goriški nadškof Carlo R.M. Redaelli bo danes, 6. avgusta, ob 10.30 v goriški stolni cerkvi vodil pogrebni obred za msgr. Oskarja Simčiča, ki je v sredo zvečer umrl v 97. letu starosti. Somaševali bodo številni drugi goriški duhovniki, od pokojnika se bo v cerkvi mogoče posloviti od 10. ure dalje. Pokopali ga bodo v rojstni vasi, Medani, kjer se je rodil 4. maja 1926. Po klasični gimnaziji v Gorici in študiju v semenišču na Videmskem je bil leta 1951 posvečen v duhovnika. Lansko leto je praznoval 70 let mašniškega posvečenja.

Monsinjorja Simčiča se v teh dneh spominjajo številni člani slovenske narodne skupnosti, saj je tako na verskem kot družbenem področju imel marsikatero vlogo. Sedanji škofov vikar za slovenske vernike, Karlo Bolčina, je to vlogo prevzel prav od pokojnega Simčiča, in sicer leta 2016. »Pravzaprav ugotavljam, da sem ga nadomestil v skoraj vsaki njegovi funkciji. Škofov vikar, skrbnik milanske slovenske skupnosti, profesor verouka ... Čutim posebno navezanost nanj,« nam je povedal Bolčina. Simčiča je prvič srečal že kot dijak v klopeh goriškega liceja Primoža Trubarja. »Ko je takrat poučeval na liceju, ga nismo razumeli, saj smo bili mladi. Zdaj odkrivam, kako je bil preroški, saj je današnje dogajanje v Cerkvi pravzaprav napovedoval pred 40 leti. Za marsikaj sem mu hvaležen,« je še dodal Bolčina. Simčič je poleg klasičnega liceja poučeval tudi na zavodu Žige Zoisa. Po značaju, se nadaljuje Bolčinova pripoved, je bil Simčič »zelo skromen in ponižen«. »Bil je zelo globok in razgledan. Imel je odličen spomin, kar mu je zelo pomagalo, saj karkoli je spoznal v naši zgodovini, je rad delil z drugimi,« je še povedal Bolčina.

Simčiča se s hvaležnostjo spominjajo tudi v Števerjanu, kjer je preživel kar 16 let, od novembra 1956 do jeseni 1972; najprej kot kaplan, nato pa kot župnik. Simčič je pustil močen pečat med vaščani, bil je duša in »pogonska sila« tudi kulturnega delovanja. »Monsinjor Simčič ima tudi velike zasluge za nekaj, kar danes še stoji, in sicer za župnijski dom F.B. Sedej,« nam je povedal Hadrijan Corsi, bivši števerjanski župan in osebni prijatelj pokojnega Simčiča. »V času, ko je bil še kaplan, je namreč prepričal župnika Cirila Sedeja, da je prodal kmetije, ki so bile v cerkveni lasti, in tudi s temi sredstvi poskrbel za odkup in obnovo stavbe nekdanjega "dopolavoro",« razlaga Corsi. Števerjanska župnija je leta 1958 odkupila stavbo, ki je bila v lasti družine Formentini, in bližnje Borovce, po obnovi objekta pa so župnijski dom odprli leta 1969. Simčič je torej ob svoji dolžnosti župnika prispeval tudi k obogatitvi kulturnega delovanja v vasi. Na začetku 70. let se je zaključilo njegovo »števerjansko« obdobje, odšel je v Gorico, kjer je poučeval na slovenskih šolah, nato pa je v Rimu dokončal študij. Leta 1974 je dosegel doktorat iz teologije. V 80. letih je ob ostalih zadolžitvah postal kancler goriške nadškofije in to vlogo ohranil do leta 2013. Ob tem je več let predsedoval Goriški Mohorjevi družbi. Zadnja leta je msgr. Simčič preživel v duhovniškem domu v Semeniški ulici.