Glasba in spomin uvedla v jubilejni niz ob stoletnici društva Seghizzi

Seghizzi je danes sinonim za mednarodno zborovsko tekmovanje (najbolj vešči ga povezujejo še s tekmovanjem komornega petja), društvo pa je nastalo pred sto leti kot zgovoren odraz identitete goriškega, obmejnega prostora. Njegov ustanovitelj – pianist, dirigent in pedagog Cesare Augusto Seghizzi – se je rodil v Istri, a je odrastel in živel v Gorici. Globoko je vzljubil in razumel posebnost tega večkulturnega prostora in leta 1920 postavil na noge pevsko društvo, ki je povezovalo Italijane, Furlane in Slovence. Taka želja po povezovanju, ki je v tistih letih idejno nasprotovala vzponu skrajno desničarskih gibanj, se je ohranila skozi čas in je v šestdesetih letih prejšnjega stoletja zaznamovala tudi ustanovitev mednarodnega tekmovanja, ki je skušalo podirati zidove hladne vojne in se je vztrajno odpiralo predvsem državam vzhodne Evrope.

Društvo Seghizzi je v okviru praznovanja svoje stoletnice v soboto priredilo večer glasbe in spominov v Verdijevem gledališču, s katerim je uvedlo v jubilejni niz dogodkov. Protagonist večera je bil predvsem ustanovitelj, po katerem društvo in tekmovanje nosita ime. Njegove skladbe in dela njegove hčere Cecilie sta izvedla moška vokalna skupina iz Fare in moški zbor Tita Copettija. Drugi del programa pa so oblikovali slovenski zbori: Hrast kot predstavnik slovenske narodne skupnosti in teritorija, zbor ljubljanskega konservatorija kot utrinek mednarodnega duha in glasbenih programov, ki jih lahko poslušamo v okviru tekmovanja. Jubilejni večer je seznanil občinstvo tudi z novim »odrskim obredom« pevskih zborov: če je protokol do sedaj predvideval postavitev z odprtjem map ob znaku dirigenta, je prvi znak zdaj snetje zaščitnih mask, ki po novem spadajo k uniformi vsakega zbora.