Iz Harkova v Gabrje

»Zakaj Rusi bombardirajo mesta, kjer večina prebivalcev govori rusko? Zakaj uničujejo ukrajinske tovarne, ki poslujejo z ruskimi podjetji? Zakaj se znašajo nad civilnim prebivalstvom?« Taka in podobna vprašanja si postavljajo ukrajinski begunci, ki so že nekaj časa nastanjeni v župnišču v Gabrjah. Z njimi smo se pogovorili v torek popoldne, ko jih je obiskal predsednik sovodenjskega športnega združenja Soča Igor Tomsič, ki jim je v družbi kapetanke ženske članske ekipe Sare Piva in kapetana moške članske ekipe Manuela Manfrede prinesel nekaj zabojev hrane, nakar so skupaj prisluhnili ganljivim zgodbam o begu pred razdejanjem.

Anja, Igor, Roman, Nataša, Nastja, Sergej, Aleksej in ostali člani družine so pred približno enim mesecem pobegnili iz Harkova, ki je s poldrugim milijonom prebivalcev drugo največje ukrajinsko mesto po Kijevu. Gre za razširjeno dvanajstčlansko družino, v kateri je sedem odraslih in pet otrok; med odraslimi sta tudi babica in dedek, ki je precej šibkega zdravja in si pri hoji pomaga s palico.Po začetku vojne so se osem dni skrivali v kleti, zatem so se odločili, da pobegnejo. Na dolgo pot so se odpravili z dvema avtomobiloma, s katerima so naposled prišli na Goriško. S seboj niso imeli oblačil, tako da jim je ob prihodu priskočila na pomoč štandreška Karitas. Potem ko so bili nekaj dni nastanjeni v domu Faidutti v Gorici, kjer sprejmejo begunce po prihodu v Italijo, so zanje primerno nastanitev našli v župnišču v Gabrjah. »Sosedje so nam takoj priskočili na pomoč; vsi so z nami zelo prijazni in nam skušajo pomagati. Vsem smo iz srca hvaležni,« so nam povedali na začetku srečanja.

V Harkovu imajo seveda cel kup prijateljev in sorodnikov; zanje so izredno zaskrbljeni, saj je bilo mesto večkrat bombardirano. Štiri mestne četrti so popolnoma uničene, podobno velja tudi za številne sosednje vasi. V prejšnjih letih je bila prisotnost vojakov na območju precejšnja, tudi zaradi bližine meje z Rusijo, ki je od Harkova oddaljena le kakih štirideset kilometrov. Na vojake so bili navajeni, vendar niso pričakovali, da bi se lahko začela vojna. Še dan pred začetkom spopadov so odrasli povsem normalno odšli v službo, medtem ko so se otroci odpravili v šolo. Ko so se začeli boji, so pričakovali, da bodo trajali nekaj dni, da se bo vse skupaj naposled pomirilo, kot se je pred leti zgodilo v Donbasu. V resnici ni bilo tako; bombardiranj in bojev je bilo vse več. Iz mesta je pobegnilo ogromno ljudi; sami pravijo, da so v stolpnici s 74 stanovanji ostale samo tri družine. Večina ljudi se je odpravila v Poljsko, Slovaško Madžarsko, Romunijo, Moldavijo in iz njih v druge države;, vendar se jih je kar nekaj zateklo tudi v sosednjo Rusijo.»Ne razumemo, zakaj Rusi bombardirajo kraje, kjer večina prebivalcev govori rusko – v Harkovu približno osemdeset odstotkov ljudi,« so nam povedali ukrajinski begunci in pojasnili, da je uradni jezik kakorkoli ukrajinščina. Uporabljajo jo v uradih in javnih ustanovah, v gospodarstvu in vse bolj tudi v šoli, kjer so se doslej otroci lahko učili tudi ruščine, čeprav so njen pouk v nekaterih ukrajinskih regijah že ukinili. Z uporabo ruščine kot pogovornega jezika v družbi in na ulici v zadnjih letih v Harkovu po besedah beguncev, ki so nastanjeni v Gabrjah, ni bilo težav; bo v prihodnosti še tako?

Begunci poudarjajo, da so v Ukrajini lepo živeli. »Vsi smo imeli službo. Nič nam ni manjkalo. Harkov je bilo pred bombardiranji zelo lepo mesto, živo, čisto...« so povedali in pojasnili, da njihove hiše k sreči še stojijo; nahajajo se v bližini letališča, ki ga Rusi doslej niso napadali.Vsi po vrsti so poudarili, da bi se radi čim prej vrnili domov. Upajo, da se bo vojna čim prej zaključila, vendar zaenkrat nič ne kaže, da bo v kratkem res tako.