Iz njegovih dnevnikov zgodba filma Caro diario

Dvorana je zapolnjena, kolikor se pač da v koronačasu. Vseh 180 mest največje v goriškem Kinemaxu so razprodali že nekaj dni pred dogodkom, veliko ljudi je ostalo na čakalnem seznamu. Luči se ugasnejo, ena sama pa razsvetljuje območje pred platnom. V dvorano vstopi Nanni Moretti, dvigne roko v pozdrav. Sprejme ga aplavz. Tišino takoj napolni z besedami. Prosi publiko, naj ga ne fotografira, naj ga ne objavlja, naj ga ne »deli«. »Želim, da me med sabo delite samo vi, ki ste tu, v živo«.

Pravzaprav se ne da razložiti občutkov, ko Morettiju prisluhneš v živo. V rokah drži natipkane strani svojih dnevnikov iz obdobja, ko je nastajal film Caro diario. Iz njih (saj ni presenetljivo) preveva isti Moretti, ki ga vidimo v filmu: perfekcionist, negotov, samoironičen, prodoren opazovalec, odločen, ko to res želi. Film ima tri poglavja, in Morettijev dnevnik seveda spremlja isto strukturo. Njegovo kroženje z vespo po poletno izpraznjenem Rimu je za gledalca kot prijetno potovanje po krajih, do katerih s turističnimi vodiči ne prideš. Z značilnim nezadovoljstvom do svojega dela v dnevniku razkrije, da je kroženje po italijanski prestolnici snemal večkrat, in tudi na koncu ni bil zadovoljen ...

Več lahko preberete v jutrišnji (torkovi) izdaji Primorskega dnevnika.