Sreda, 27 maj 2020
Iskanje

»Letos mogoče prvič doživljamo post v pravem pomenu besede«

Intervju s Karlom Bolčino, škofovim vikarjem za slovenske vernike v goriški nadškofiji

Gorica |
9. apr. 2020 | 12:30
Dark Theme

Izredne razmere, katerim se moramo v teh mesecih prilagajati, vplivajo na vse vidike našega življenja. Za vernike sta post in teden pred veliko nočjo posebno doživeti obdobji, ki jih ponavadi spremljajo tudi obredi v cerkvah. Vrata le-teh pa so že več tednov neizbežno zaprta, mašam lahko kvečjemu sledimo po televiziji ali spletu. Škofovemu vikarju za slovenske vernike v goriški nadškofiji, Karlu Bolčini, smo v zvezi s tem postavili nekaj vprašanj.

Kako preživljate obdobje karantene?

Najprej naj povem, da se pojma karantene in posta pravzaprav dopolnjujeta: post pomeni karantena in karantena pomeni post. Rekel bi, da mogoče prvič v življenju torej doživljamo post v pravem pomenu besede. Post je odrekanje vsemu, kar je nepotrebno, odvečno. Prisili nas, da usmerjamo svojo pozornost v vrednote, ki so bistvene za človekovo življenje, zlasti krščansko življenje. Sam sem si na začetku posta domišljal, da ga bom doživljal na nek določen način; zaradi nastopa koronavirusa pa se je vse to spremenilo. Kar nisem mislil, da bo postalo del mojega posta, je nenadoma postalo resnica. Najprej je tu pomanjkanje odnosov z ljudmi. Na teren hodim še vedno redno, vendar nimam odnosov z ljudmi: to je oblika posta, ki je gotovo nisem pričakoval. Zdaj tudi veliko bolj razumem ljudi, ki živijo sami. V svojem dnevu si tako postavljam nek red, ki ne sloni na dejavnostih, a na duhovnih in telesnih potrebah. Pred tem je bilo naše življenje tako površno, vse se nam je zdelo nujno. Sedaj smo prisiljeni, da se marsičemu odrečemo. Skratka, rekel bi, da ta postni čas doživljam zelo ... postno. Ni mi v breme osebno, vendar sem duhovno zelo obremenjen, ko mislim na družine, predvsem tiste, kjer je veliko otrok, ki so doma zaprti že toliko tednov. Ali ko mislim na ostarele, ki so sedaj še bolj osamljeni: stiki, ki jih imajo, so preko mask ali preko kamer. To me zelo stiska pri srcu. Seveda mislim tudi na vse, ki so se v teh dneh morali odpovedati službi. Ta čas torej tudi uporabljam za razmišljanje in načrtovanje, kako bomo v prihodnje pomagali vsem, ki bodo v hudi stiski.

Mislite na pomoč preko Karitas?

Tako je, pripravljamo se na porast prošenj po pomoči po velikonočnih praznikih. Upamo, da ga ne bo, a se nanj pripravljamo. Nekatere dejavnosti Karitas se sedaj kljub izrednim razmeram vsekakor nadaljujejo. Med temi je dejavnost dekanijske Karitas, ki v Štandrežu vsak petek popoldne še vedno razdaja hrano tistim, ki so v stiski. Opazili pa smo, da je število ljudi, ki prihajajo k nam, precej padlo v tem času, mogoče so se ustrašili morebitnih kontrol. Po drugi strani pa je sprejemanje in oddajanje oblačil, ki ga v Štandrežu opravljamo za škofijsko Karitas, od vsega začetka izrednih razmer prenehalo, saj nismo mogli jamčiti varnostne razdalje.

Vrniva se k velikonočnemu času v teh posebnih razmerah. Nadškof Carlo Maria Redaelli je sporočil, da bo med velikim tednom maševal, njegove obrede pa bodo prenašali po spletnih kanalih nadškofije. Kaj pa vi duhovniki?

Najprej naj povem, da me osebno ne navdušujejo maše po televiziji, spletu, ekranih ... Tvegamo namreč, da postane vse to neko veliko gledališče, kjer vsak pokaže svoje sposobnosti in se nekoliko zasenči smisel evharistije. Maša je najprej obhajanje nekega občestva: duhovnik je voditelj, verniki pa sodelujejo. Se pa strinjam, da papež za vesoljno cerkev in krajevni škofje vodijo v teh prazničnih dneh maše, ki jih nato predvajajo: nisem proti temu, da se na ta način v duhu povežemo. Naš nadškof bo vodil maše, njihovo spletno predvajanje pa bo večinoma služilo mladim, saj starejši pogosto niso tako vešči z novo tehnologijo ... Kljub temu pa bodo papeževe maše po televiziji, kar bo odprlo to možnost širši publiki. Kar se pa tiče duhovnikov, so škofje dali navodilo, po katerem ni nujno, da duhovnik sam mašuje v velikem tednu. Tako kot vsi ostali verniki, bomo lahko povezani v duhu tudi, denimo, če bomo sledili papeževi maši po televiziji. V sklopu molitvenega bogoslužja imamo že na razpolago alternativne molitve, v primeru, da ne moremo maševati. Duhovniki področja Soča - Vipava pa smo se zmenili, da bomo ob tridnevju – veliki četrtek, petek, sobota – skupaj maševali v eni izmed naših cerkva. Seveda za zaprtimi vrati.

Goriška nadškofija je na svojo spletno stran naložila knjižico z družinsko molitvijo za veliki teden. Obstaja tudi slovenska verzija?

Seveda. V tem primeru je slovensko besedilo v resnici podlaga italijanskega. Besedilo sva pripravila skupaj z Ervinom Mozetičem, škofovim vikarjev v Kopru. Tako jaz kot on sva vsebino nato nekoliko prilagodila za svoje vernike. Besedilo smo posredovali vernikom v svojih župnijah: v njem so molitve, ki jih lahko v družini zmolimo namesto obredov v cerkvi, ki jih letos ne moremo obiskati. V zvezi s tem bi še nekaj rad poudaril. Pri nas je blagoslov velikonočnih jedi zelo občutena navada: ponavadi poteka na veliko soboto popoldne ali v nedeljo zjutraj. Žal seveda letos odpade, to pa še ne pomeni, da odpade tudi blagoslov. Blagoslov, ki ga daje duhovnik, škof ali papež, je enakovreden blagoslovu, ki ga dajeta oče ali mati. Blagoslov je samo božji, posredniki pa smo lahko vsi. Zaradi tega je v omenjeni knjižici tudi besedilo za blagoslov jedi, ki ga lahko vsi naredijo doma.

Poleg velikonočnih obredov pa bodo v prihodnjih mesecih odpadli oz. bodo preloženi tudi obhajila in birme. Je to nekaj povsem novega?

Nikakor ne. Ne obhajilo ne birma nista vezana ne na prostor ne na čas. Zakrament damo takrat, ko so otroci pripravljeni. Nadškof je duhovnikom dal navodilo, naj vsa praznovanja obhajil in birm prenesemo na novo pastoralno leto, od septembra naprej. V marsikaterem primeru birme že itak praznujejo jeseni. Mogoče se bomo v prihodnosti vprašali, ali ni mogoče bolj primerno načrtovati tudi obhajila jeseni in na ta način začeti pastoralno leto?

Bo iz te težke preizkušnje, ki jo vsi doživljamo, lahko prišlo kaj pozitivnega, tudi z verskega vidika?

Zdi se mi, da bo to odvisno, kot ponavadi, od osebne človekove volje in svobode. Mnogi se bodo približali Bogu, utrdili zaupanje vanj. Po drugi strani pa se bodo oddaljili tisti, ki komaj čakajo, da izpolnijo svoje potrebe - da gredo pohajat, na razne dejavnosti, itd. Ne vem, katera izbira bo močnejša, v kateri skupini bo več ljudi. Vidim pa, da ljudje sami prosijo, da bi bilo na televiziji več verskih oddaj. Mnogi kristjani so prišli do spoznanja, da virus ni božja kazen, ampak je priložnost za vprašanje: ali sem do zdaj živel po vrednotah življenja ali praznega življenja? Glede tega si upam misliti, da so mnogi razumeli, da so vrednote življenja drugačne, da so korenine drugje, kot so mislili doslej.

Za branje in pisanje komentarjev je potrebna prijava

$tempAlt.replaceAll('"','').replaceAll('<p>','').replaceAll('</p>','').replaceAll('<br>','').replaceAll('<br/>','').replaceAll('<br />','').trim()

Za katero prepoved si najbolj želite, da bi jo odpravili?

6. maj. 2020 | 17:24
Prepoved ležanja na plaži
Prepoved prostega prečkanja meje
Prepoved obiska prijateljev
Prepoved skupinskih športov
Prepoved normalnega obratovanja barov in restavracij
Vse sedanje prepovedi so na mestu
Prikaz rezultatov

Glasovanje zahteva prijavo