Metla je bila vredna kilogram masla

»Že v zgodnjih jutranjih urah se je zgrnila na obeh straneh te umetne pregraje ogromna množica ljudi. Kako veliko je bilo hrepenenje po svidenju, nam pove dejstvo, da so prišli ljudje ne samo iz bližnjih krajev, ampak tudi iz res oddaljenih mest – iz Brescie in celo iz Rima, na jugoslovanski strani pa poleg onih iz Brd, Tolminske, Kanalske, Vipavske celo iz oddaljene Vojvodine. Ni ga bilo v vsej tej množici človeka, ki ne bi prinesel s seboj primernih predmetov, da jih bo kot znak pozornosti in ljubezni poklonil sorodnikom in znancem.« Tako je o znamenitem 13. avgustu 1950, nedelji oz. pohodu metel, dan kasneje poročal Primorski dnevnik, ki je med drugim opozoril, da so oblasti že v nedeljo, 6. avgusta, dopustile snidenja na nevtralnem ozemlju začasne meje pri Rdeči hiši. »Novica se je kot blisk razširila po deželi. Ves naslednji teden so na tukajšnjo pošto prišla številna pisma in brzojavke. Vsebina je bila večinoma vedno ista: "Pridite v nedeljo, 13. avgusta, na blok k Rdeči hiši." In ves teden so se ljudje pripravljali na dan, ko se bodo lahko spet videli sorodniki in znanci, ko si bodo lahko povedali vse, kar se jim je v tem dolgem času zgodilo«.

Tistega dne se je pri Rdeči hiši zbrala nepregledna množica ljudi. V Primorskem dnevniku izpred sedemdesetih let piše, da so obmejne straže ob pol devetih začele klicati posameznike, ki so jih nekaj dni prej vpisali v poseben seznam. »Ko so ljudje videli, da prihajajo "srečniki" na vrsto, in ko so še na jugoslovanski strani odprli blok, je vzvalovilo in završalo v vsej množici. Padle so vse umetne pregrade, ki že tri leta kruto ločujejo družine, deželo od mesta. V trenutku ni nihče videl več ne meje ne obmejnih organov. Vsa množica se je zlila v eno samo morje glav in teles. Solze so zablestele v očeh, slišali so se vzkliki radosti. Sledilo je rokovanje, objemanje, poljubljanje,« je zapisal takratni nepodpisani kronist in opozoril, da so se ljudje najprej strnili v eno samo morje, takoj zatem pa sta se iz te nepregledne množice začela razlivati dva »veletoka«, eden proti mestu, drugi pa v obratno smer.

»Gorica nam je v nekaj trenutkih zopet nudila sliko, kakršne smo bili vajeni pred letom 1947, ko se je vsa dežela zbirala v svojem naravnem središču in ko je mesto živelo od svojega naravnega zaledja. Obiskovalci z one strani meje so si v znanih trgovinah nabavili predmete, katerih za sedaj primanjkuje pri njih. Ker pa niso imeli dovolj lir, so si pomagali z zamenjavo. S seboj so si prinesli masla, perutnine, žganja ... Vendar so se nekateri prekupčevalci, kljub nepričakovanemu navalu, znašli ter izkoristili trenutni položaj, ko so za eno metlo, vredno 500 lir, zahtevali po en kilogram masla, vrednega od 1000 do 1100 lir, ali za žogo, vredno 120 lir, kar dvajset jajc, kar da 600 lir. Večina obiskovalcev pa je z znanci ali sorodniki pohitela v bližnje domove ali v gostilne, kjer je ob vrčku hladnega piva ali ob kozarcu dobrega vina razpravljala in pripovedovala o vsem, kar bi gostitelje utegnilo zanimati,« je pisal Primorski dnevnik in opozoril, da je kaj kmalu začela po mestu krožiti policija s svojimi vozili in je dnevne obiskovalce pospremila nazaj na blok, tako da je mesto v večernih urah spet dobilo svojo mirno in pusto lice.