24-letna Carlotta Nanut je doma iz Podgore. Od vedno jo navdušujeta kostumografija in gledališče, zato je tudi svojo študijsko pot usmerila vanju. Leta 2016 je zaključila študij kostumografije na Akademiji za opero v Veroni, v kratkem pa bo diplomirala iz literature, komunikacije in gledaliških ved na Univerzi v Trstu. Svojo strast za gledališka oblačila je vključila v diplomsko nalogo, v kateri je sestavila predlog kostumov za Škofjeloški pasijon, najstarejše ohranjeno dramsko besedilo v slovenskem jeziku. Škofjeloški pasijon naj bi prvič uprizorili na veliki petek leta 1721, zanj pa je poskrbel kapucin Lovrenc Marušič iz Štandreža, posvečen v patra Romualda. Ob 300-letnici najstarejšega ohranjenega slovenskega dramskega dela je mlada kostumografinja raziskala zgodovino in značilnosti Škofjeloškega pasijona, ki je z našimi kraji bolj povezan, kot si mislimo.
Zakaj si izbrala Škofjeloški pasijon kot temo svoje diplomske naloge?
Zamisel je prišla čisto slučajno. Poleti leta 2018 sva se pogovarjali s prijateljico, fotografinjo iz Škofje Loke; povedala mi je, da ob prihajajoči 300-letnici Škofjeloškega pasijona iščejo nove umetniške poglede na uprizoritev, potem pa sem tudi izvedela, da je pater Romuald (avtor Škofjeloškega pasijona) pravzaprav z Goriškega. Ker me navdušuje kostumografija, sem se v tej luči začela poglabljati v zgodovino in nastanek najstarejše ohranjene slovenske gledališke uprizoritve. Želela sem narediti nekaj umetniško konkretnega in tako je nastala diplomska naloga.
Kaj pravzaprav obravnavaš v svoji diplomski nalogi?
Naslov diplomske naloge je Škofjeloški pasijon in njegovi kulturni odmevi na Goriškem in Kranjskem, kar mi je omogočilo, da sem naredila širšo raziskavo o gledališki uprizoritvi, naloga pa temelji na predlogu kostumov za Škofjeloški pasijon. V pasijonu najdemo dva tipa likov, biblijske like in figure iz takratnega časa, zato sem tudi sama kostume razdelila v dva sklopa. Prvi, ki obravnava biblijske prizore, izhaja iz analize vloge, ki sta jo imeli liturgično gledališče in cerkvena umetnost v srednjem veku; pri teh kostumih sem jemala navdih iz italijanske gotske umetnosti. Za baročne like pa sem se vprašala o vlogi baročnih pasijonskih sprevodov, oz. prošnja Bogu, naj odžene epidemije kuge; v tem sklopu sem analizirala tudi sprevod smrti v prizoru Mors (smrt), kjer nastopajo pripadniki vseh cerkvenih in fevdalnih družbenih slojev, zato je paleta obravnavanih kostumov zelo obširna. Ti kostumi se zgledujejo po baroku na Slovenskem in pri njih so vidne posledice kuge. Zgodovinski raziskavi sem priložila tudi svoje skice kostumov in zgodovinsko utemeljitev stilističnih izbir.
Več v današnjem (petkovem) Primorskem dnevniku.